Železniška postaja
Opis
Današnja železniška postaja je bila zgrajena na mestu prvotne železniške postaje iz leta 1846, ki je bila porušena zaradi bombnih napadov zavezniških sil. Nepoškodovan, v izvirniku, je ostal le objekt tovorne postaje, ki predstavlja s svojim značilnim podolgovatim tlorisom, z »žagastim« peronskim delom ter s centralno vzdignjeno upravno stavbo, enega najlepših ohranjenih tovrstnih objektov v Sloveniji.
Novi mariborski kolodvor predstavlja prvi veliki arhitekturni podvig v povojni obnovi mesta. Postajo sta načrtovala projektanta tedanje mariborske podružnice Slovenija projekta Milan Černigoj in Dušan Černič v letih 1949 – 1953, gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno leta 1955, uporabno pa leta 1957. Železniška postaja je z urbanističnega in arhitekturnega vidika pomembna stavba. Kot monumentalen objekt obvladuje širši kontekst območja vzdolž centralne mestne prometnice – Partizanske ceste, obenem pa zaključuje os Razlagove ulice, ki z razširitvijo v park formira in kultivira prostor pred postajo.
Arhitekturo postaje dojemamo kot monumentalno, izrazito horizontalno kompozicijo volumnov, zleknjenih vzdolž železniške proge, ki jo kot protiutež poudarja vertikala stolpa z uro. Fasade so obložene z belimi gladkimi ploščami iz apnenca, njih raster je avtorsko oblikovan. Zaradi neravnega terena in zaradi različnih višin notranjih prostorov, je stavbna masa višinsko razčlenjena. Linearni zasnovi stavbnih volumnov halla, uprave in nadstrešnice, sledijo tudi členitve nivojev. Prostor vhodne avle z blagajnami je v notranjosti zasnovan kot velika, visoka osrednja dvorana s širokimi stopnicami, bazilikalno svetlobo, s kamnitim ornamentiranim tlakom. Narejena je po vzoru velikih postaj 20. stoletja, med katerimi je najslavnejši primer rimska postaja Termini. Na ulični strani je na volumen osrednjega halla ob glavni vhod subtilno pripeta elegantna zasnova tanke ravne nadstrešnice na gobastih stebrih, ki ustvarja prvi plan in tako v merilu pešca povezuje kompozicijo višjih objektov v ozadju. Na obeh straneh glavnega vhoda sta v nadstrešnici oblikovani odprtini, skoznju so prvotno rasli visoki topoli, ki so pomenili poudarek glavnega vhoda kot vertikalni, zeleni in živi pendant beli horizontali arhitekture. V vsej stavbi, vključno s podhodi in hodniki, so ohranjeni primarni tlaki in obloge iz kamna in teraca, prav tako tudi, povečini hrastovo, notranje stavbno pohištvo. Delno je ohranjena prvotna oprema, še posebej je pomembna pisarna na peronski strani, v kateri je primarni ambient s prvotnim pohištvom in stenskimi oblogami. Na peronski strani je poleg same arhitekture pomembno primarno oblikovanje armiranobetonskih peronskih nadstreškov. Kvaliteten element so tudi avtorsko členjena okna iz teraca in redko ohranjena primarna hrastova okna.
Čeprav jo je avtor zasnoval v duhu internacionalnega funkcionalizma, mariborska železniška postaja izraža nekaj več od same funkcije prometnega terminala: je reprezentančen objekt tedaj nove družbene ureditve, kar je glede na položaj Maribora ob meji prav gotovo morala izkazovati svojo moč. Na severni strani celotno kompozicijo postaje nekoliko kazi v zadnji četrtini 20. stoletja prizidan višji objekt.
V neposredni bližini postaje stoji tudi Spomenik padlim železničarjem v NOB. Spomenik predstavlja pet metrov visoko vertikalno abstraktno kompozicijo, izdelano iz kombinacije varjenega železa in betona oziroma teraca, ki ga je avtor akademski kipar Slavko Tihec v sodelovanju z arhitektom Černigojem postavil leta 1962.