Frančiškanski samostan
Opis
Na mestu, kjer danes stojita frančiškanski samostan in bazilika je bil med leti 1613 in 1620 zgrajen kapucinski samostan s cerkvijo Marije Matere usmiljenja. Zaradi vedno večjega števila romarjev je cerkev postala premajhna.
Leta 1892 so na mestu nekdanjega kapucinskega samostana in Marijine cerkve začeli graditi dvonadstropen samostanski kompleks, leto kasneje pa še monumentalno neoromansko dvostolpno baziliko sv. Marije Matere usmiljenja. Gradnja je potekala vse do leta 1903.
Načrti za cerkev so delo dunajskega arhitekta Richarda FranzaJordana, ki je bil vodilni arhitekt sakralnih stavb na Dunaju na prelomu iz 19. v 20. stoletje, zgradil pa jo je dunajski gradbeni mojster Josef Schmalzhofer. Frančiškanska cerkev spominja na Jordanovo cerkev bosonogih karmeličanov na Dunaju (1898 – 1900).
Cerkev je troladijska bazilika z zvonikoma nad vhodno fasado, zaključuje jo poligonalno zaključen prezbiterij. Zunanjščina cerkve je zgrajena iz neometane opeke, kar je ena od posebnosti arhitekture poznega 19. stoletja v avstrijskih deželah. Opečnate fasade cerkve členijo dekorativni kamniti elementi – okenski in vratni okvirji ter drugo kamnoseško okrasje. Monumentalno pročelje poudarjata dva zvonika in osrednji del z glavnim vhodom, nad katerim je mozaik z upodobitvijo Marijinega oznanenja. Cerkev je bila zgrajena v neoromanskem slogu, v katerega se vrivajo nekateri neogotski elementi.
Tudi notranjščina je bogato členjena z arhitekturnimi členi – ladje delijo masivni slopi, ki jih obdajajo vitki tričetrtinski stebri z vegetabilnimi neoromanskimi kapiteli. Na bazilikalni steni so v dveh nadstropjih biforna okna. Ladje imajo križnogrebenast obok, dve poli prezbiterija sta banjasto obokani, medtem ko pokriva sklep prezbiterija polkupola, na katero so »prilepljena« dekorativna rebra, ki jih nosijo služniki.
Ker je bila cerkev pretemna, se je takratni župnik pater Valerijan Landergott leta 1935 obrnil na arhitekta Jožeta Plečnika. Plečnik je med drugim predlagal, da se odprejo prvotno slepe bifore na bazilikalni steni, na pultnih strehah nad stranskima ladjama pa je predlagal vgradnjo strešnih oken. Poseg je vodil arhitekt Max Czeike.
V notranjščini cerkve je sočasna historična oprema. Oltarji in tudi druga cerkvena oprema so bili zasnovani po zamislih Richarda Jordana, kamnoseška dela je izvedla mariborska delavnica Karla Kocijančiča, kipi so večinoma delo graškega kiparja Eduarda Kubovskega. Lesena podoba Marije Matere usmiljenja na glavnem oltarju je zgodnjebaročna, iz začetka 18. stoletja.
Opečni tlak je bil leta 1899 prav tako izveden po arhitektovih načrtih.
Cerkev je bila poslikana leta 1896 – neoromanska poslikava je tako iz ikonografskega vidika, kot tudi zaradi izvedbe presegala druge sočasne poslikave slovenskih cerkva. Ornamentalna poslikava v tehniki tempere na omet je delo cesarsko – kraljevega avstrijskega dekorativnega slikarja Josefa Kotta, figuralna poslikava pa je delo madžarskega slikarja Franza Pruzsinskija (Ferenc Pruzsinsky) iz Soprona. Notranjščino so poživljali še barvni vitraži, ki so bili uničeni v II. svetovni vojni. V 60-tih letih 20. stoletja so prepleskali celotno notranjščino, ostali so stropni figuralni medaljoni v ladji ter upodobitev Marije Kraljice na slavoločni steni in upodobitev Boga Očeta na vzhodni steni ladje. Orgle iz leta 1900 so delo mariborskega orglarskega mojstra Josefa Brandla. Vitraži v cerkvi iz leta 1961 so bili izvedeni po načrtih slikarja Staneta Kregarja, izdelalo jih je zagrebško steklarsko podjetje Pavla Sušiloviča. Freske v prezbiteriju so delo akademskega slikarja Staneta Kregarja in so nastale med leti 1964 in 1965. Pod prezbiterijem se nahaja grobnica mariborskih grofov Khieslov in Brandisov, mariborskih škofov in graditelja nove cerkve patra Kalista Herica.
S svojo južno stranico se cerkev drži dvonadstropnega samostana, ki je oblikovan okoli kvadratnega notranjega dvorišča z vodnjakom.
Samostanski kompleks s svojo monumentalnostjo dominira nad večjim delom mestnega središča in je nezamenljiv del mestne podobe. Arhitekturna celota velja za eno najbolj monumentalnih stvaritev svoje vrste v slovenskem prostoru, prav tako pa predstavlja enega redkih primerov najsodobnejše dunajske sakralne arhitekture, ki je nastala na slovenskih tleh na prelomu 19. in 20. stoletja. Odlikuje jo tudi sočasna oprema.