Josip Primožič – Tošo (1900- 1985)

Poglej podmeni

Josip Primožič – Tošo (1900- 1985)

Opis

Josip Primožič se je rodil očetu Josipu in materi Antoniji roj. Vodušek. Mati je umrla, ko je bil Josip še otrok, zaradi česar so ga kasneje vzgajali v družini njegovega strica Ferda Primožiča. V Ljubljani je Josip končal šest razredov ljudske šole, kjer je začel spoznavati gimnastiko, ki je bila takrat izjemno priljubljen šport. Ob začetku prve svetovne vojne je začel obiskovati prvi razred realke, a je zaradi težkega gmotnega položaja tetine družine prenehal hoditi v realko in se je začel učiti za livarja. Leta 1918, ko je dopolnil 18 let, je odšel na služenje vojaškega roka. Zaradi telesne šibkosti so ga po treh mesecih premestili v vojaško tovarno orožja Samasa v Ljubljano. Zaradi nepokorščine, dela tam namreč Josip ni maral, so ga za nekaj časa celo zaprli. Kasneje je pobegnil h kmetu Tržanu v Zagradišče na Dolenjskem, kjer je kot hlapec preživel skoraj tri leta.

Leta 1921 je ponovno šel v Ljubljano in bil nato spet vpoklican na služenje vojaškega roka novoustanovljene države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tokrat je vojsko služil pri topničarjih v Kraljevu, kjer se je začel resneje ukvarjati z gimnastiko. Prvo službo v Mariboru mu je kasneje priskrbel Leon Štukelj, ki je bil takrat že zaposlen kot sodnik v Mariboru. Štukelj si je želel v svoji bližini telovadca, s katerim bi se skupaj pripravljala na tekmovanja. Po končani meščanski šoli 1931/32 in slikarskem tečaju je ustvaril preko 1600 slik in portretov, imel je okrog 160 razstav (od tega 28 samostojnih) doma in v tujini. Naredil je 65 scen za dramske, operne in baletne predstave. Svoje plodno ustvarjalno delo na likovnem področju je zaključil kot ravnatelj tehničnih delavnic v SNG Maribor.

Po njem se danes imenuje Ulica Toša Primožiča v Mariboru. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.

Leta 2021 so mu v Mariboru ob športnem parku Ljudski vrt postavili spomenik (avtorja Vlasta Zorko in Marjan Drev).

Vir: Wikipedija

Avtor: Jure Banfi

Časopis za prijazen Maribor, maj 2021

Avtor: Franci Pivec

Naslov: Josip Primožič – Tošo

Izjemna mariborska osebnost, štirikratni svetovni prvak na enem tekmovanju, scenograf, slikar

Spodnja fotografija prikazuje dvoje pomembnih Mariborčanov, ki sta imela veliko skupnega, a sta se tudi močno razlikovala, predvsem pa sta zelo različno obravnavana. Oba sta velikana svetovnega športa, s težko dosegljivim številom svetovnih medalj in oba izjemna tudi v svojem »civilnem« življenju. Leon Štukelj (12. november 1898 – 8. november 1999) je bil »gospod od glave do pet«, visoko izobražen, član družbene elite, zaupnik beograjskega dvora, zato v novem sistemu delno odrinjen, a mu je samostojna Slovenija povrnila vse najvišje časti. Josip Primožič-Tošo (7. februar 1900 – 18. avgust 1985), popolni »proletarec«, brez šol, vendar obdarjen z neverjetnimi talenti, ki se je prebijal skozi težavno življenje ter ob tem ostal neomadeževan in v svojem okolju izjemno priljubljen. Štuklju in Primožiču je bila skupna gimnastika, a sta vanjo prišla po različni poti in sta jo različno pojmovala. Štuklja je kot njegovega novomeškega sošolca Pina Mlakarja pritegnila estetika, a je pobiral svetovne medalje za izvedbe, ki so temeljile na moči. Primožiča je v orodno telovadbo zvabila moč, a je v svetovno gimnastiko prinesel novo estetiko. Zelo različna človeka torej, a sta se med seboj cenila in drug drugega potrebovala, česar mnogi niso mogli razumeti in so med njiju postavili izmišljeno pregrado. Nekaj je imela pri tem tudi socialistična politika, ki vzvišenega Štuklja ni sprejemala, kar je bilo povezano tudi z njegovo medvojno navezanostjo na beograjski dvor, zato pa je hotela povzdigniti »oefovca« Primožiča, ki pa tega manevra ni sprejel in je takoj po vojni izstopil iz komunistične partije. Tako sta dolga desetletja po vojni ostala v senci dva največja mariborska športnika, s tem, da je Štukelj dočakal svojo »rehabilitacijo«, Primožič pa še ne. Josip Primožič, ki je v času vojaškega služenja dobil dodatno ime Tošo, je otroštvo v Ljubljani preživljal v izredno težkih razmerah. Ni imel možnosti za šolanje in je šel v uk za livarja, a je že takrat našel pot tudi k Sokolom. Potem pa ga je doletela vojaščina v Prvi svetovni vojni, ko je dezertiral iz avstrijske vojske in se kot hlapec tri leta skrival na Dolenjskem. Po končani vojni je moral odslužiti jugoslovansko vojsko in pri tem je v Kraljevu spet našel telovadnico. Ko se je leta 1923 vrnil v Ljubljano, ga je »odkril« znameniti telovadec Stane Derganc in ga vključil v bežigrajsko vrsto ter mu že naslednje leto odprl vrata na Olimpijado v Parizu, kjer je bil med tistimi, ki jim je Coubertin še osebno vročil diplomo o sodelovanju. To ga je prepričalo, da se je povsem predal »najzahtevnejšemu in najlepšemu športu« in sledili so izjemni uspehi. Na svetovnem prvenstvu v Lyonu (1926) je dobil srebro za drog in za vrsto. Na Olimpijskih igrah v Amsterdamu (1928) je bil srebrn na bradlji in z vrsto.

In potem pride svetovno prvenstvo v Luxemburgu (1930), ko je pobral vse: zlato v mnogoboju, v prosti vaji, na bradlji in na konju z ročaji, z vrsto pa še bron. S tem se je začela »Primožičeva doba« v gimnastiki, z opuščanjem teznih prvin in izrabljanjem koleba – Slovenci smo imeli prvaka v obeh stilih: Štuklja in Primožiča. Žal se Jugoslavija ni udeležila Olimpijade v Los Angelesu leta 1932, ki bi bila zanesljivo Primožičeva, saj je bil takrat na vrhuncu svojih sposobnosti. Bil je sicer še v Berlinu (1936), kjer ni dobil medalje, zadnji medalji – bronasto na drogu in za vrsto – pa je prejel na svetovnem prvenstvu v Pragi (1938). Dve leti kasneje (1940) je sklenil svojo tekmovalno kariero na prvenstvu v Zemunu.

V Maribor je Primožič na prigovarjanje Štuklja prišel leta 1928. Dobil je zaposlitev kot risar v gradbenem podjetju Jelenc-Šlajmer. Vpisal se je v večerno šolo in leta 1932 dobil srednješolsko diplomo, obenem pa je končal slikarski tečaj pod mentorstvom Maksa Kavčiča. S tem je prišel v mariborsko gledališče, kjer je z leti postal ravnatelj tehničnih delavnic. Uveljavil se je kot scenograf, saj je opremil kar 65 dramskih, opernih in baletnih predstav. Bil je ploden in priljubljen slikar,ki je razstavljal na 160 razstavah, od tega 28 samostojnih. Imel je ugledno mesto v Društvu likovnih umetnikov. V KUD Angel Besednjak je vrsto let v likovni sekciji slikarskih veščin učil številne ljubiteljske slikarje. Po vojni je še nekaj let delal v gimnastiki kot trener, pri čemer je spet pokazal svojo inovativnost, ki je nekatere takoj prepričala in so ga predlagali za učitelja gimnastike na Državnem inštitutu za f izkulturo (DIF) v Beogradu, vendar so prevladali konservativni pogledi in so v Sloveniji našli bolj konvencionalnega strokovnjaka Rastka Poljšaka. Primožič si je to razlagal kot zavrnitev modernih konceptov in je dokončno zapustil gimnastiko. Toda njegova pojmovanja in vzori so ostali živi in uspehi slovenske gimnastike s Cerarjem in drugimi so nadaljevanje gimnastične »filozofije«, ki jo je uvedel Tošo Primožič.

Potrebujete pomoč?

Sporočilo je bilo poslano

    Ste fizična ali pravna oseba?

    Naprej

    Prošnja za razgovor

    Sporočilo je bilo poslano