Vila Langer
Opis
Klasicistično vilo je leta 1843 dal sredi polja v bližini nekdanjega mestnega pokopališča ob tedanji Koroščevi ulici (danes Mladinska 29) kot svojo poletno rezidenco zgraditi josipdolski glažutar češkega rodu Joseph Langer (1787–1851). Avtor arhitekture je neznan. Vilo je Langer obdal z obsežnim parkom. Vhod v vilo je bil z južne, mestne strani, saj so zaledje vile takrat na severu predstavljali travniki.
Pritlična vila je bila zasnovana kot kombinacija stanovanjske stavbe in zimskega vrta oz. oranžerije. Na južni strani sta bila ob odprti klasicistični loggi na stebrih na obeh straneh dva velika prostora za vzgajanje in prezimovanje eksotičnih rastlin, ki sta bila proti parkovni strani odprta z velikima zastekljenima površinama.
V letih 1926–1929 je Max Czeike, eden najpomembnejših mariborskih arhitektov tega časa, pripravil načrte za adaptacijo oz. dograditev Langerjeve vile. Czeike je najprej leta 1926 naredil načrte za preureditev vile v dnevno otroško zavetišče. Takrat so velike zastekljene površine opuščenega rastlinjaka nadomestili s stenami, predrtimi z velikimi pravokotnimi okenskimi odprtinami. Celoten volumen je dobil dva stranska, simetrično postavljena manjša pritlična prizidka, tako da je imela stavba poudarjeno horizontalen vtis. Osrednji del stavbe s klasicistično stebrno lopo so ohranili v nespremenjeni prvotni obliki.
Leta 1929 je mestni občinski svet sklenil, da stavbo za to namembnost še poveča. Načrte je ponovno izdelal Max Czeike, dnevno zavetišče se je namreč spremenilo v mladinski dom. Vili so tako med leti 1928–1931 nadzidali prvo nadstropje. Na severni strani so dodali večji vertikalni prizidek z dvoramnim stopniščem ter nov klasicistični ulični vhod. Na južni strani je nad stebriščno loggio nastal trikoten timpanon.
Prenove in dozidave so vilo sicer spremenile, vendar so bile izvedene v skladu z izhodiščno idejo stavbe in so jo likovno nadgradile, ohranil se je tudi njen klasicistični značaj.
Leta 1958 so po načrtih Milana Černigoja pritličje vile preuredili v šolo za gostinstvo, po njeni izselitvi leta 1962 pa so v vili odprli restavracijo. V vili so bili nato prostori športnih društev Branik.
Ob celoviti prenovi vile je bil v pritličju vzhodnega trakta odkrit prvoten kamnit tlak oranžerije in opečnat ogrevalni kanal – gre za izjemno odkritje, saj v širšem slovenskem prostoru ne poznamo primera, da bi bila vila zasnovana kot kombinacija stanovanjske stavbe in oranžerije oz. zimskega vrta.
Južno od vile je Langer zasadil park v krajinskem oz. angleškem slogu. Park je na njegovo željo kasneje (po njegovi smrti) postal ena prvih javnih parkovnih površin v mestu. Joseph Langer je želel, da bi bil park dostopen vsem meščanom Maribora za oddih in razvedrilo. Zato je njegova vdova Katarina leta 1874 park z vilo prodala Mestni občini Maribor.
Območje so poimenovali Ljudski vrt (Volksgarten) in ga kot rekreacijski, prireditveni in športni prostor odprli za javnost. Maribor je tako približno sočasno z novim mestnim parkom dobil drugo pomembno javno parkovno površino. Volksgarten se je leta 1919 preimenoval v Ljudski vrt.
Od I. svetovne vojne dalje so na parkovnih površinah vile in v njeni neposredni okolici postopno začeli urejati razna športna igrišča.
Danes se v neposredni bližini vile nahajajo športni objekti stadiona Ljudski vrt, športne dvorane Lukna in teniške hale. Od nekdanjega izjemnega in obsežnega parka je tako danes ohranjen le še del med vilo in športno dvorano Lukna.
Vila predstavlja pomemben primer izjemno ambiciozno zasnovane vile, ki ji v slovenskem prostoru ni primere. Vila je bila s svojo ožjo in širšo parkovno okolico ter kasneje s športnimi in prireditvenimi prostori pomemben del mesta.