Narodni dom Maribor
Opis
Narodni dom v Mariboru je monumentalna neorenesančna palača zgrajena leta 1898 po načrtih češkega arhitekta Jana Vejrycha. Umeščena je v središče mesta med Ulico kneza Koclja in Ulico slovenske osamosvojitve, vzhodno od Glavnega trga ter severno od Lenta. Stavba ima tudi danes značaj kulturnega doma in je ena izmed osrednjih kulturnih in prireditvenih ustanov v mestu.
Ob izgradnji je bil Narodni dom simbol slovenstva v takrat večinsko nemškem mestu. Zaradi številnih slovenskih institucij, ki so imele tukaj svoj sedež, in raznovrstnega dogajanja je bil središče političnega, gospodarskega in kulturnega življenja predvsem severnoštajerskih Slovencev.
Narodni dom je kot najpomembnejše kulturno in politično stičišče slovenstva odigral pomembno vlogo pri ohranjanju samozavesti in narodne identitete Slovencev na Štajerskem, vključno z zgodovinskimi dogodki Maistrove ubranitve mesta ter vzpostavitve nove severne državne meje. Stavba ima zato za Maribor in celotno Slovenijo visoko simbolno in zgodovinsko vrednost ter predstavlja enega od vrhuncev historicistične arhitekture na Slovenskem.
Zgodovina stavbe
Stavba Narodnega doma, kulturnega in družabnega središča mariborskih Slovencev, je bila zgrajena med letoma 1897 in 1898, po načrtih češkega arhitekta Jana Vejrycha (1856-1926), ki ga je naročnikom, leta 1882 ustanovljeni Posojilnici (slednja je gradnjo tudi financirala), predlagalo društvo čeških arhitektov v Pragi. Podobno kot v drugih narodnih domovih, ki so jih na prehodu iz 19. v 20. stoletje gradili po slovenskih mestih, so bili v zgradbi sedeži slovenskih društev in ustanov (poleg Posojilnice še Slovanska čitalnica, Dramatično društvo, slovenski muzej in delavska gradbena zadruga Dom), poleg njih pa tudi restavracija in dvorana za prireditve. Objekt je kasneje večkrat spremenil svojo namembnost:
med prvo svetovno vojno je bila v njem vojska, nato je zopet služil kulturnim namenom (čeprav je v novi državi izgubil svojo narodno obrambno funkcijo), med drugo svetovno vojno je bil v njem Heimatbundov urad za slovenske knjige, v obdobju 1946-1991 pa Dom JLA, ki pa za razliko od drugih tovrstnih domov ni bil namenjen le za pripadnike armade, temveč je bil odprt tudi širši publiki. Od devetdesetih let 20. stoletja dalje stavba, zopet pod imenom Narodni dom, služi za kulturne namene. V 20. stoletju je stavba v notranjščini doživela več prezidav, okoli leta 1925 pa je bila z odstranitvijo sgrafitne poslikave okrnjena tudi njena zunanjščina. Leta 1988 so k objektu prizidali postmodernistično večstanovanjsko poslopje za častnike JLA.
Dvonadstropna neorenesančna stavba (s kletjo in mansardo) ima v tlorisu obliko črke L. Obe obulični fasadi (južna in zahodna) imata bogato arhitekturno členitev. Pritličje enajstosnega pročelja členijo rustika iz pravokotnih kvadrov ter pravokotna okna, prvo nadstropje pa pravokotna okna z bogatimi okenskimi okvirji in okrasje v obliki girland. V drugem nadstropju so bifore in nekaj posameznih polkrožno sklenjenih oken, do okoli leta 1925 pa so nadstropje krasile tudi sgrafitne poslikave, delo slikarja Ladislava Novaka, z upodobitvami personifikacij literature, drame, plesa in glasbe. Na stranicah pročelja je šivan rob. Osrednje tri osi glavne fasade rizalitno izstopajo, poudarja jih šivan rob, poleg stavbnih členov, ki jih najdemo drugod na fasadi, pa je dodanih še nekaj elementov: eno os obsegajoč balkon, ki ga nosita slopa, kartuša z napisom NARODNI DOM (nad prvim nadstropjem) ter razgibano čelo z bogato dekoracijo, ki se dviguje nad rizalitom. Za čelom je kovinski stolpič s čebulasto streho. Podobno členitev ima tudi zahodna fasada, le da tu rizalitno izstopajo tri osi na obeh robovih fasade, okna osrednjega dela prvega nadstropja (kjer je dvorana za prireditve) pa so polkrožne oblike. Rizalita zaključuje identično čelo kot na pročelju. V notranjščini je potrebno izpostaviti zlasti s stebri razdeljeno vhodno vežo, triramno stopnišče z balustradno ograjo ter dvorano za prireditve z odrom, balkonom in predprostoroma. Slednja se nahaja v zahodnem traktu, krasijo pa jo bogate štukature.
Mariborski Narodni dom je nastal skoraj sočasno z ljubljanskim (František Edmund Škabrout, 1894-1896, zdaj Narodna galerija) in celjskim (Jan Vladimír Hráský, 1894-1897, zdaj Mestna občina Celje). Skladno z duhom časa so vse tri stavbe načrtovali češki arhitekti, s čimer so želeli poudariti slovanski element navedenih stavb. Vendar pa za razliko od ljubljanskega in celjskega, ki se po arhitekturnih lastnostih naslanjata na sorodne neorenesančne stavbe na dunajskem Ringu in v ničemer ne kažeta domnevnih čeških posebnosti, mariborski Narodni dom edini na Slovenskem dejansko kaže odmeve češke arhitekture. Zasnova zunanjščine, posebno oblikovanje čel ter nekateri drugi stavbni členi, kažejo podobnosti z drugimi Vejrychovimi deli, zlasti z mestno hišo v Pardubicah (1894), polikliniko v Písku (1895), šolo v Jilemnicah (1898) in nekaterimi večstanovanjskimi stavbami v Pragi. Zato predstavlja posebnost v naši arhitekturi 19. stoletja in hkrati enega od vrhuncev historistične arhitekture na Slovenskem.
