Hiša Koroška 26
Opis
Vogalna dvonadstropna stavba ima proti Koroški cesti štiri osi, proti Strossmayerjevi ulici pa 15 osi, s svojo celotno zahodno steno se naslanja na nekdanje mariborsko mestno obzidje. S svojim jugozahodnim vogalom se je neposredno povezovala z nekdanjimi mestnimi vrati – Koroškimi vrati, ki so jih porušili v letih 1829–1830. Kljub novodobnim prezidavam še zmeraj izstopa po svojih arhitektonskih kvalitetah, ki pričajo o tem, da gre za enega najpomembnejših historičnih objektov v starem mestnem jedru. Gre za nekdanjo svobodno hišo, v kateri se je sprva nahajal Šentpavelski dvor, nato celestinski samostan in nazadnje sedež kresije.
Gradbena zgodovina v osnovi sega vse do zadnje četrtine 13. stoletja, že leta 1316 so ob zahodni stranici obzidja pri Koroških vratih posedovali hišo benediktinci iz Št. Pavla v Labotski dolini na Koroškem. Šentpavelski dvor so leta 1760 prevzele celestinke iz samostana v Steyerju in ga barokizirale. Po njihovi razpustitvi leta 1782 je bila v poslopju sprva vojaška bolnišnica, nato pa vojaška oblačilnica, dokler ga leta 1811 niso odstopili okrožju. Stavba je doživela končne prezidave v letih 1811–1860, ko je bil v njej sedež okrožja – kresije, v njej so bili urejeni upravni prostori in stanovanje glavarja.
Poslopje v današnji podobi izvira verjetno iz sredine 16. stoletja. V celoti sta obokana pritličje in nadstropje, odlikujejo jo banjasto obokana vhodna veža s petimi pari sosvodnic, ki jih na stikih krasi pet grbovnih ščitkov iz prve polovice 16. stoletja, stopnišče z balustradno ograjo iz okoli 1760 in levom grbonoscem iz 16. stoletja, relief z grbom kralja Ferdinanda in letnico 1552, ki se je nahajal na bližnjih Koroških vratih, oziroma bastiji in je vzidan na fasadi in vrsta arhitektonskih detajlov v notranjščini.