Cerkev sv. Jožefa
Opis
Cerkev sv. Jožefa stoji na pomolu dravske terase na desnem bregu reke Drave.
Na mestu današnje cerkve je stala cerkev, ki je bila sezidana med letoma 1664 in 1665. Zunanjščina cerkve je bila glede na čas nastanka verjetno zgodnjebaročna. To cerkev je dal postaviti mariborski mestni sodnik Valentin Bevorgo. Sčasoma je cerkev postala premajhna, zato so na njenem mestu med leti 1726 in 1728 sezidali sedanjo cerkev. Velike zasluge izgradnjo nove cerkve sta imela Bolfenk pl. Sinersperg in kasnejši mariborski župan Janez Severin Eckhart.
Kot avtorja arhitekture se omenjata Matija Hofer, oče najpomembnejšega baročnega arhitekta na Štajerskem Jožefa Hoferja in Anton Hain. Glede na nova dognanja pa naj bi bila po slogu arhitektura delo graškega stavbnega mojstra Andreja Stengga (Igor Sapač). Leta 1743 so cerkvi prizidali zvonik, leta 1764 pa zakristijo z oratorijem, ki je delo mariborskega stavbnega mojstra Johanna Nepomuka Fuchsa. Ob cerkvi sta nekoč stala tudi samostan in beneficiatna hiša.
Pravilno orientirana cerkev ima tloris latinskega križa. Zvoniku, ki stoji pred fasado, sledi enoladijski prostor s transeptom, na južni strani ravno zaključenega prezbiterija pa stoji nadstropna zakristija pravokotnega tlorisa. Zunanjščino členijo toskanski pilastri, pravokotna in lunetna okna, vzhodno steno prezbiterija predira okroglo okno. Zvonik je štirinadstropen, ob straneh ga obrobljata toskanska pilastra, okna zgornjega nadstropja imajo bogat okvir s cofastim okrasjem. Zakristijo členijo pravokotna okna ter pravokotni vhod, ki ga obdaja portal z baročno razgibanim profiliranim čelom. Stene notranjščine členijo podvojeni toskanski pilastri, ki nosijo profilirano ogredje, nad katerim se dviguje banjasti obok s sosvodnicami. Posamezne obočne pole so med seboj ločene z oprogami.
V petdesetih in prvi polovici šestdesetih let 18. stoletja je cerkev dobila bogato baročno opremo – veliki oltar, delo Jožefa Strauba iz leta 1750 in stranska oltarja Marijinega darovanja in sv. Andreja iz let 1760¬-1762, ter prižnico iz leta 1764, delo Jožefa Holzingerja. Oprema je sodila v sam vrh baročnega kiparstva na Štajerskem, a je bila, z izjemo prižnice, v času ko so za cerkev skrbeli lazaristi, odstranjena in nadomeščena z neorenesančno. Neorenesančni glavni oltar iz leta 1899 je bil odstranjen leta 1972. Leta 1978 so oltarno steno prekrili s tapiserijo z upodobitvijo sv. Jožefa z detetom, delom slikarke Ide Brišnik-Remec. Od leta 2014 v prezbiteriju stoji neustrezna replika Straubovega velikega oltarja.
Z umetnostnozgodovinskega vidika najpomembnejši del cerkvene opreme Holzingerjeva baročna prižnica iz leta 1764. Ograjo krasijo kipi štirih kontinentov, med njimi pa so reliefne upodobitve.
Od druge opreme je potrebno omeniti še križev pot iz leta 1903 in baročna nagrobnika Bolfenka pl. Sinersperga (+1698) in Janeza Severina Ekharta (1674‒1743).
Ambient sestavljajo tudi nov samostan in župnijski dom iz leta 1985, nadstropna stavba ob cerkvi in kapelica odprtega tipa s kipom Matere božje z Jezusom. Kapelica je iz konca 19. stoletja in je postavljena nad naravnim vodnim izvirom, ob poti nasproti nekdanje pralnice in studenca.
Zaradi svoje arhitekture sodi cerkev sv. Jožefa na Studencih med najpomembnejše baročne spomenike na Štajerskem. Baročna cerkev je tudi nepogrešljiv del obdravske vedute na desnem bregu reke Drave.