Cerkev sv. Barbare na Kalvariji
Opis
Cerkev sv. Barbare stoji na griču Kalvarija na severnem robu mesta. Med letoma 1680 in 1681 je v mestu Maribor razsajala kuga. V zahvalo za prenehanje kuge so meščani med letoma 1681 in 1683 na vrhu griča Kalvarija zgradili cerkev, do vrha griča pa leta 1683 uredili božjo pot. Temeljni kamen za cerkev je 11. maja 1681 položil sekovski škof Janez Ernst grof Thun. Cerkev so posvetili sv. Barbari in Rozaliji, zavetnicama proti kugi.
Cerkev je enoladijska s triosminskim zaključkom. Nad vhodno fasado ima stolpič s čebulasto streho. Fasade členijo pilastri, vhodno fasado pa še kamnita reliefna kompozicija Križanja, delo kiparja Ivana Sojča iz leta 1933. Na zunanji steni prezbiterija stoji na konzoli kvalitetni kip sv. Jožefa iz prve polovice 18. stoletja. Nekoč je nasproti glavne fasade cerkve stala kompozicija Križanja. Notranjščina je banjasto obokana s sosvodnicami. Na stenah je fresko slikarija oltarnega nastavka in obeh stranskih kompozicij, delo slikarja Andrea Wassermuetha iz leta 1815. V cerkveni notranjščini je spravljen kamnit kip iz peščenjaka “Jezus pade pod križem”, delo baročnega kiparja Jožefa Strauba, ki je bil nekoč postavljen v zadnji kapelici oz. postaji pred cerkvijo. V cerkvi je opečni tlak. Cerkev je bila prvič obnovljena med letoma 1814 in 1815.
Od mestnega parka pa do cerkve sv. Barbare na vrhu griča vodijo kapele Križevega pota, ki so razen ene, ki je je baročna, z bogato členjeno fasado iz leta 1750, nastale leta 1814. V njej je nekdaj bil Straubov kip, ki se sedaj v cerkvi. Kapele so bile nekoč poslikane.
Med letoma 1894 in 1896 so mestnemu parku dodali gozd na severnem in vzhodnem pobočju Kalvarije, kjer je bil urejen gaj Pri sedmih hrastih. Tako je postala Kalvarija del mestnega parka.
V 19. stoletju je Kalvarija postala simbol nemštva v mestu – prijelo se je je ime “nemška Kalvarija”, medtem ko so cerkev na Pekrski gorci poimenovali “slovenska Kalvarija”.
Ambient cerkve sv. Barbare s kapelami Križevega pota in celoten grič Kalvarije skupaj z gričem Piramida predstavljajo značilno in nepogrešljivo prostorsko dominanto ter vedutni poudarek v zeleni kulisi mesta.