Glazerjevi nagrajenci
Glazerjevo listino za konzervatorski opus zadnjih dveh let, s poudarkom na prenovi Sodnega stolpa prejme umetnostna zgodovinarka in konzervatorska svetnica gospa Alenka Zupan
Nagrajenka gospa Alenka Zupan je s sodelavci, specialisti na različnih področjih, gradbeno-tehničnem, arheološkem, kiparskem in restavratorskem sodelovala na več objektih starega mestnega jedra Maribora. V zadnjem času na območju, kjer je bilo prvotno kulturno in ekonomsko središče mesta, na Vojašniškem trgu ter v njegovi neposredni soseščini. Tako je že več let nepogrešljiva pri večjih projektih, ki ohranjajo kulturno dediščino mesta in s tem poudarjajo njegov zgodovinski urbani značaj. Izpostavljamo njen konzervatorski presežek: obnovo Sodnega stolpa.
Ta je po najvišjih spomeniško-varstvenih merilih prenovljen in oživljen z novo vsebino. Ohranjene in prezentirane so avtentične stavbne značilnosti (fasada in njena členitev, naklon strehe, gabariti, vizualne posebnosti, gradbeni materiali), s premišljeno uporabljenimi sodobnimi arhitekturnimi in
tehničnimi rešitvami ter estetsko minimalistično notranjo opremo nudijo pogoje za raznovrstno kulturi in druženju namenjeno prostornino.
Revitalizacija Sodnega stolpa z minoritskim in žičkim kompleksom zaključuje najstarejši del
srednjeveškega Maribora, kjer se je v zadnjih letih tudi po zaslugi konservatorske svetnice Alenke
Zupan vzpostavil nov, zelo privlačen kulturno-urbanistični ambient mesta.
Njeno skrbno delo v strokovnem in kulturnem smislu navdušuje s pretanjenim posluhom za
arhitekturno-zgodovinske vidike mesta, potrebe sodobnega sveta ter z interdisciplinarnim pristopom
ohranjanja in prezentiranja kulturne dediščine. Povedano ima odločilen vpliv na kulturno in duhovno
podobo mesta.
Glazerjevo listino prejme slovenski pisatelj dr. Boris Kolar, in sicer za pripovedni deli Trinajst(2020) in Potopimo Islandijo (2021)
Kolar že dalj časa postopoma gradi literarni izraz, ki vključuje: aktualne teme, slogovno in jezikovno
izbrušenost, distanco do upovedovanega ter idejno jasnost.
V obeh književnih besedilih, tematizira osrednja vprašanja današnje družbe – razmerje človeka do
živalskega sveta, narave in sočloveka.
Kolarjeva strokovna in etična ter literarno-umetniška drža, ta v ospredje postavlja sožitje človeka z
naravo, bralcu ni podana na preproste, enodimenzionalne načine, marveč v razgibani in domišljeni
zgodbi. Ob povedanem cenimo, da avtor idejne izčiščenosti, kakor je večkrat v navadi, ne išče v
tendencioznosti ter moraliziranju, v instrumentalizaciji, marveč etično sporočilo ostri prek humorja.
Zaradi slednjega kakšno snov obravnava z ironične distance, a ta ni vzvišena ali popačena, ampak
bralca nagovarja na elementarnem nivoju ter ga v mnogih sporočilih opozarja na zares pomembno.
Komisija izpostavlja še uporabljena jezikovna sredstva in slogovne učinke, ti namreč variirajo različne
sporazumevalne lege ter predvsem funkcionalno utemeljeno gradijo enovit, ilustrativen in privlačen
literarni izraz.
Povedano je v slovenskem književnem prostoru našega časa velika odlika, zato ne preseneča, da je
avtorjevo delo dobilo zavidljivo dosti prostora v osrednjih slovenskih medijih.
Pripovedna proza Borisa Kolarja prepriča tudi zato, ker avtor v času, ko ekonomska logika in kapital
obvladujeta javno ter zasebno sfero, empatično usmerja k čutenju narave in prek nje človeka samega.
Glazerjevo listino za vlogi Mae v Mački na vroči pločevinasti strehi Tennesseeja Williamsa in Joži v Pipanovi dramatizaciji Jančarjevega romana To noč sem jo videl prejme gledališka igralka gospa Mateja Pucko
Gospe Mateje Pucko vloga Mae v Williamsovi mojstrovini Mačka na vroči pločevinasti strehi ni
zanimala kot reprezentacija pogoltne malomeščanske matere, ki išče pripadajoči delež dediščine,
marveč je nagrajenka za izhodišče vzela ljubezen in poteze grabežljivke zamenjala z lastnostmi dobre ter skrbne žene. Z nenadkriljivo močjo obrazne in telesne izraznosti je oblikovala Mae kot neagresiven kontrapunkt Maggie. Igralkino oblikovanja vloge je z dramaturškega stališča vplivalo na razmerja ključnih sil drame in mariborski izvedbi dalo pomembne vsebinske poudarke. Senzibilno kreacijo, ta je znotraj konvencionalnega pristopa našla nove evokacije, s tem pa temeljito izpostavila vlogo, je Mateja Pucko ustvarila še predstavi To noč sem jo videl. Njena upodobitev grajske gospodinje Joži je brez dvoma vrh igralkinih dolgoletnih študij, pridobljenih izkušenj, občutljivosti, izostrenega posluha za oblikovanje likov in smisla za kolektivne scene, recimo z Jeranekom. K temu dodajamo še nagrajenkino odlično variiranje dveh zelo različnih igralskih pozicij – stare in človeško uničene ženske ter retrospektivno upodabljanje mlade osebe.
Ker Joži v Pipanovi realizaciji romana izpostavlja nekatera ključna mesta Jančarjevega tragičnega diskurza, bi Mateja Pucko lahko hitro zapadla v patos ali instrumentalizacijo etične ideje. To se ne zgodi, ampak igralka z veliko preciznostjo, senzibilnostjo in posluhom za celoten tekst sporoča tragiko človeka, ki se je rodil v napačnem času ter napačnem kraju.