Glazerjevi nagrajenci
Glazerjevo nagrado za življenjsko delo prejme Ida Brišnik Remec
Akademska slikarka Ida Brišnik Remec je na ljubljanski likovni akademiji diplomirala leta 1964 pri profesorju Gabrijelu Stupici. Njen opus obsega slike, akvarele, risbe, pastele, tapisarije, je avtorica več vitrajev, med katerimi so najbolj znani v baziliki Marije Zavetnice na Ptujski Gori. Kmalu po končanem študiju je poetiko temnega kolorita Gabriela Stupice nadomestila s svetlejšimi toni, z estetiko detajla in privlačnostjo vsakdanjih motivov. Zanimiv je na primer cikel z motivi svetilk, žarnic oz. svetlobnih teles s konca 70-ih 20. stoletja, kjer je barva postala nosilka svetlobe. Kasneje je opustila oljno tehniko in jajčno tempero ter začela slikati z akrilom. Bistveni premiki so nastali tudi na ravni motivne konfiguracije, ko slikarko prevzame rastlinski svet. Z njim osrednje mesto postopoma pridobiva intimistično razpoloženje, reprezentirano predvsem skozi različne vegetabilne akcente, podložene s prefinjenim dialogom realnega in nadrealnega, racionalnega ter čustvenega. Strokovno in laično javnost je slikarka večkrat presenetila z močno povečanimi rastlinskimi podrobnostmi, naslikanimi z akrili na razmeroma velikih platnih. V osemdesetih letih 20. stol. je postal njen dominantni medij papir, osnovni akvarel v kombinaciji z barvnimi tuši, svinčniki in pasteli. Med njimi so v drugi polovici desetletja presežek risbe s tušem, ki jih je navdahnila pohorska krajina. Smreke, denimo, so jo močno pritegnile z vertikalnimi debli in gostimi bogatimi krošnjami, skozi katere žari magična svetloba sonca, ki odpira pogled v temnih likovnih gozdnih vedutah in tvori čutne kompozicije. Slikarkin realizem prepoznavnih motivov, ta pogosto upodablja cvetje in naravo, se giblje na robu abstrakcije. Risbe so zaznamovane z njenim lastnim energetskim nabojem in s sproščeno potezo na belem papirju. V zadnjem obdobju svojo ustvarjalno silo usmerja v presenetljive risbe z barvnimi svinčniki, zdaj barve niso, kot je to bilo v zgodnjem ustvarjalnem obdobju samo variiranje svetlobnih učinkov, marveč tvorijo celovit slikarski izraz. Pomembno je, da iz njenih slik pravzaprav nikoli ni mogoče prepoznati v slovenski umetnosti razmeroma pogoste simbolike tragičnega minevanja, marveč nasprotno, njena dela sporočajo trdno, morda celo optimistično vero v naravni red stvari. Tudi takrat, ko se umetnica sooča z minljivostjo, jo sprejme dostojanstveno in suvereno.
Poleg Umetnostne galerije Maribor, ki hrani večino ustvarjalnega opusa Ide Brišnik Remec, zasledimo več deset njenih del tudi v Narodni galeriji v Ljubljani, kar je brez dvoma dokaz več, da je slikarka ena najvidnejših slovenskih umetnic zadnjih desetletij.