V kulturi je mogoče združiti politike različnih področij in ustvarjalno podpreti usmerjanje v raznovrstne urbane izzive. Dejanski vpliv kulture sega daleč čez njene meje, zato je priljubljeno sredstvo za doseganje trajnih družbenih sprememb. Projektom dodaja čustveni naboj in zbuja občutek pripadnosti, kar je še posebej pomembno, kadar gre za izgradnjo ali krepitev identitete. Mediator je, ki drugim področjem dodaja pozitiven značaj.
Tudi zato je bila leta 1985 zagnana evropska iniciativa, sprva poimenovana Evropsko mesto kulture (European City of Culture). Začetni ohlapni koncept se je precej spreminjal, pa vendar je med prijavitelji in nosilci naziva mogoče najti nekaj vzporednic: veliko mest je želelo izgraditi svoj mednarodni ugled, s tem povečati obisk turistov in okrepiti samozavest lokalnih prebivalcev. Med pogostimi cilji so tudi: razvoj občinstev, gradnja infrastrukture, spodbujanje ustvarjalnosti in talentov, podpora novim industrijam, povečano investiranje in drugo. Hkrati se pojavljajo tudi mehkejši cilji, npr. krepitev ponosa, navezanosti na mesto, družbeni angažma in vključenost. Pogost dolgoročni učinek je tudi sprememba mestnih kulturnih politik s strateškim načrtovanjem njenega razvoja.
Leta 2012 je naziv Evropska prestolnica kulture pripadel prvemu slovenskemu nosilcu – Maribor ga je prejel s petimi partnerskimi mesti. Kaj vse je ime ponudilo in zahtevalo, kaj je bilo mogoče in kaj nujno, kako smo ga razumeli in kaj od njega pričakovali, kaj je ostalo in kaj bi lahko, pa še kak spominski utrinek s časovne razdalje okrogle desetke razodeva raznorodni mozaik zapisov ustvarjalcev, oblikovalcev, izvajalcev in premišljevalcev projekta.
To je zbirka v nastajanju. Vabimo vas k premisleku in sodelovanju. Svoje prispevke posredujte na elektronski naslov kultura@maribor.si, veseli jih bomo.
Kazalo prispevkov
dr. Suzana Žilič Fišer Uspeh v povezovanju in sinergijah
Mitja Čander Redefinicija kulture
Aleš Čar Lokalno-globalna medijska platforma z omejenim rokom trajanja
mag. Sandra Boršić Novomeški kulturni programi Evropske prestolnice kulture 10 let kasneje živijo še bolj kakovostno življenje
Alma Čaušević Klemenčič Ekipni duh
Josip Rotar Začetek procesa
dr. Karolina Babič Urbane brazde in CAAP: Polnomočenje skupnosti je neskončen proces
dr. Jerneja Ferlež EPK 2012 in jaz, nekaj odkruškov
Manica K. Musil in Teja K. Lozar Otroška ustvarjalnost v javnem prostoru
dr. Darja Koter Bila je enkratna priložnost – valilnica idej in (ne)uresničenih zamisli
mag. Nataša Kos Kulturna diplomacija
Matjaž Pograjc Hai
Danilo Rošker Novi gledališki standardi
mag. Mojca Breščak Murska Sobota 2012
Jana Pavlič in dr. Tomaž Toporišič Maribor 2012 je postal oder med nebom in zemljo
Breda Kolar Sluga Še je čas
mag. Klemen Brvar Edinstveno samosoočenje mesta
dr. Mateja Ratej Maribor – 10 let kasneje
Aleš Novak Distanca za refleksijo
mag. Tomaž Kancler Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012
Drago Jančar Vrnitev v rodno mesto
Peter Tomaž Dobrila ČISTA ENERGIJA! / PURE ENERGY!
Vladimir Rukavina Ponos in modrost za naprej
Daniel Sajko Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012: videnje projekta iz mestne uprave
Fotografi Vanja Bučan, Boštjan Lah, Tiberiu Marta, Mediaspeed, Miha Sagadin, Matjaž Wenzel, arhivi producentov
dr. Suzana Žilič Fišer
Uspeh v povezovanju in sinergijah
Januarja leta 2012 se je zastor dvignil in Maribor je bil postavljen na kulturni zemljevid Evrope, v družbo mnogih velikih in majhnih mest, ki so si prizadevala za prestižni naziv. Osebno sem zgodbo EPK spremljala na različne načine, jo soustvarjala, verjela vanjo, kot vanjo verjamem še danes.
Ideja o kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture je vzniknila že pred gospodarsko krizo in bila ustvarjena v optimističnem premisleku o našem mestu in regiji. Izvedba projekta EPK pa je postavila ideje v realne okvirje, ki jih oblikujejo mesto, država, Evropa, pa tudi umetniški, kreativni in infrastrukturni potenciali v okolju. Voditi projekt, ki je moral skozi različne faze premisleka, obenem pa ustreči mnogim željam, idejam in ciljem okolja, predvsem pa v nemogočih razmerah projekt izpeljati, je bila ena najtežjih nalog nasploh. Pričakovanja so bila raznolika, celo kontradiktorna, saj se je takšen projekt v Sloveniji izvajal prvič. Tudi dejstvo, da je za prvo EPK v samostojni Sloveniji izbrano šele drugo največje mesto v državi, je prinašalo dodatne izzive.
Krmarjenje med željami in možnostmi, med sanjami in resničnostjo, je bilo stalnica vodenja, a celo z današnje časovne distance prepoznam, da je bila izpeljava v tedanjih razmerah dosežek, pa tudi pomembna prelomnica za mesto.
Kot članica mednarodnega panela za izbor EPK-jev sem kasneje pri delu za Evropsko komisijo v evropskih mestih prepoznavala ogromno idej, želja, pa tudi težav, bolečin, omejitev in obupa. Ta projekt razgali marsikatero rano mesta in države. EPK je v Mariboru, bolj kot v mnogih drugih evropskih mestih, moral po trnovi poti, a prinesel je spoznanja, ki so mestu lahko pomemben svetilnik na poti razvoja.
EPK je v mesto prinesel duh povezovanja med meščani, povezovanja med mesti in povezovanja vsega kulturnega potenciala v okolju. Postalo je tudi jasno, da bolj kot nove stavbe in tekma med institucijami uspeh prinesejo le povezovanje in sinergije. Prav tako je Maribor z EPK-jem postavil nastavke za središče vzhodne kohezijske regije. In predvsem –odločilno vlogo pri izvedbi projekta EPK je opravila predanost in srčnost mnogih sodelavk in sodelavcev, s katerimi smo skupaj izpeljali nemogoče.
Mitja Čander
Redefinicija kulture
Čas pred EPK, med projektom in po njem je bil zame v profesionalnem in tudi osebnem smislu izjemno naporen, a je bilo to hkrati tudi neverjetno razgibano, lepo in ustvarjalno obdobje.
Okoliščine so bile brez dvoma zelo zaostrene. Ekonomska kriza iz leta 2008 je tik pred izvedbo projekta močno zaznamovala tudi Slovenijo. Sledilo je politično izrazito nestabilno obdobje, menjavali so se predsedniki, ministri in župani. Javna sredstva za kulturo so se krčila tako na državni kot na lokalnih ravneh. Tudi zato so bile oči številnih kulturnikov po vsej državi uperjene v EPK 2012 kot rešilno bilko. Pa ni šlo le za denar, šlo je tudi za simbolna pričakovanja. Mnogi producenti in ustvarjalci so videli EPK kot priložnost za realizacijo življenjskih sanj. Širša javnost je pričakovala nekakšen ognjemet. Vsi pa so zahtevali uresničitev mnogih investicij, ki bi se morale že zdavnaj zgoditi. Za nameček naj bi EPK postal nekaj trajnega, karkoli že to je.
EPK je bil vse in hkrati nič.
Ne glede na vse težave in protislovja sem prepričan, da je EPK več kot le za silo opravil svojo nalogo. Z državnim vložkom – na ravni redne letne podpore kakemu res velikemu javnemu zavodu v kulturi – je za vse leto oživil Maribor in partnerska mesta. EPK je pomenil najširšo mogočo mobilizacijo za kulturo. Aktivirali so se tudi mnogi, ki jih kultura prej ni preveč zadevala ali vključevala, posebno je bilo vidno sodelovanje mladih.
Ob tem pa je šlo v marsičem tudi za ponovno osmislitev pojma kultura na Slovenskem, naenkrat se je pojmovanje, kaj je kultura, razširilo daleč onkraj tradicionalnih predstav, vse do ekologije in socialnega opolnomočenja. Kultura je hkrati še bolj izrazito kot dotlej postala del evropskih in globalnih partnerstev, kar sploh ni tako samoumevno, kot se morda zdi.
Danes se mi pravzaprav vse doživeto zdi še veliko bolj neverjetno kot pred desetletjem. Ohranjanje statusa quo je namreč osnovna značilnost slovenske kulture in družbe v celoti. Ponosen sem, da smo s sodelavkami in sodelavci zdržali v dobrem in slabem ter sebi in drugim dokazali, da kultura ni le zaprašeni rekvizit zgodovine ali zgolj sredstvo za sprostitev. Kultura nas še vedno temeljno določa in nagovarja.
Aleš Čar
Lokalno-globalna medijska platforma z omejenim rokom trajanja
April 2011. Po praznem, obokanem in prostornem pritličju Vetrinjskega dvora je bilo razmetanih nekaj miz in stolov, ki so na prvi pogled delovali kot skrivnostna inštalacija z globoko šifriranim sporočilom. S producentko programskega sklopa sva sedela v tišini vsak na svojem koncu prostora in zrla v nemogoče. Prišleka v socialno degradirano mesto, polno destruktivnega in ciničnega duha, ki je bil logična posledica desetletja trajajočega občutka nemoči, ujetosti in odrinjenosti, brez ključev, ki odklepajo socialne strukture, interesne skupine in individualne agende, sredi institucionalnega okvira javnega zavoda, za produkcijsko izvedbo (tudi in predvsem programskega sklopa Življenje na dotik) izjemno nerodne oblike. Programski sklop Življenje na dotik je bil na tisti točki zgolj skupek abstraktnih idej. Do otvoritve EPK Maribor 2012 pa je manjkalo še dobrega pol leta.
Projekt je imel seveda na tisti točki že dolgo brado. Ideje o trajnostnem vidiku projekta, ki bi Maribor in vzhodno kohezijsko regijo identitetno preobrazil skozi večletno črpanje evropskih vsebinskih, socialnih in infrastrukturnih sredstev, so bili na tisti točki kljub velikim naporom Kible in ostalih pokopani. Izgubljeni znotraj preigravanj različnih lokalnih in državnih birokratskih in političnih struktur. Namesto jasnega načrta in operativnih programov je ostala bolj kot ne improvizacija. Namesto trajnostnega vidika utopija. In še ta ni bila samoumevna, nasprotno. Programska in izvedbena ekipa, ki je v začetku leta prišla v mesto, je morala zastaviti dobesedno vse. Ime, telo, kredibilnost, vsoto izkušenj, znanj in socialnega kapitala. Začelo se je reševati, kar se je rešiti dalo.
Osebno sem prihajal iz medijev, zato je programski sklop hitro začel dobivati podobo medijske platforme oziroma neke vrste medijskega eksperimenta. Prenašanje ključnih dogodkov in programskih poudarkov EPK Maribor 2012 v digitalno sfero skozi različne tekstovne in video žanre, nadgrajevaje z (avto)refleksijo, mreženje in poskus reševanja nekaterih že obstoječih medijev, razvijanje različnih digitalnih projektov, premisleki o samem mestu, vzhodni kohezijski regiji, pa tudi o širših regionalnih, evropskih in globalnih kulturnih in geopolitičnih kontekstih. Nastajali so temelji medijske platforme z osiščem v Mariboru, ki je s koncentričnimi krogi segala daleč v mednarodni prostor. Nastajala so mala virtualna ozemlja, mali utopični otoki, delčki v mozaiku veliko širše utopije. Recimo: refleksivni trak, sprožen v prazni kleti Vetrinjskega dvora v začetku aprila 2011, se je zaključil pri 530 refleksivnih prispevkih, ki jih je podpisalo 112 avtorjev iz 17 držav. To je bil le košček programskega sklopa Življenje na dotik, ki je predstavljal drobec v celotni sliki EPK Maribor 2012. Galaksija, izgubljena v tisočerih galaksijah.
V danih pogojih in časovnih parametrih je bila intervencija v tkivo mesta, ki je leto dni govorila z jezikom kreativnosti in svobode, verjetno maksimalen doseg projekta, verjetno na marsikateri točki čez meje možnega. Seveda pa je imela ta utopična intervencija na embalaži vtisnjen bolj kot ne jasen rok trajanja. Vsaj za večino parcialnih dramaturgij (vsa čast redkim izjemam). Nekatere programske linije zaradi svoje narave in notranje logike, druge s trajnostnim potencialom pa zaradi razlogov in odločitev, ki jih osebno ne poznam.
Predstavitev ekipe in sklopa ŽnD
mag. Sandra Boršić
Novomeški kulturni programi Evropske prestolnice kulture
10 let kasneje živijo še bolj kakovostno življenje
Mestna občina Novo mesto je pri partnerskem projektu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 (v nadaljevanju EPK 2012) sodelovala z regijo, relativno oddaljeno od Novega mesta, ki že pregovorno gravitira k Ljubljani in Zagrebu. V okviru projekta je Novo mesto z Mariborom, Mursko Soboto, Ptujem, Slovenj Gradcem in Velenjem izmenjalo dragocene in bogate izkušnje, znanja in programe. Dediščina partnerskega sodelovanja je tudi po letu 2012 odprla številne možnosti za kulturno-umetniška sodelovanja ter za izmenjavo dobrih praks, predvsem na horizontalni ravni med producenti vseh partnerskih mest.
Tudi zaradi izdatnejših finančnih sredstev, namenjenih kulturnemu delovanju, je bilo Novo mesto v letu EPK 2012 deležno kulturnih presežkov, ki so jih ustvarili novomeški producenti in gostujoči umetniki iz partnerskih mest. Dodatna finančna sredstva so vsem producentom omogočila ustvarjanje novih kulturnih produktov in kvalitativno nadgrajevanje že obstoječih. Prav tako je bilo Novo mesto v času EPK 2012 deležno večje medijske pozornosti, predvsem v nacionalnih in mednarodnih medijih.
Posameznim producentom je projekt EPK 2012 predstavljal izjemen izziv in ga je večina tudi sprejela kot možnost za kvalitativno nadgradnjo ali za vzpostavitev platforme, namenjene novim programskim vsebinam. Večina takratnega programa se je ohranila in uspešno poteka še danes. Novomeške kulturne organizacije, ki so soustvarjale program EPK 2012, so bile ugledne že v času projekta, danes pa so kot kulturni producenti še uspešnejše na nacionalni in mednarodni ravni. Prepoznavni programi so na primer kulturna dediščina z arheologijo in situlsko umetnostjo v Dolenjskem muzeju Novo mesto, tehnična dediščina v sklopu Muzeja IMV z muzejsko zbirko avtomobilske in prikoličarske industrije, za katero skrbi Klub prijateljev IMV in Dolenjski muzej Novo mesto, Festival Jazzinty v sklopu Zavoda Novo mesto, Festival Novo mesto short – festival kratke zgodbe, izjemne izdaje knjig slovenskih in tujih avtorjev z odlično obiskanimi literarnimi večeri v organizaciji Založbe Goga, večkrat nagrajena gledališka produkcija Anton Podbevšek Teatra, sodobna umetnost Galerije Simulaker idr..
V investicijskem delu je bila največja pridobitev sodelovanja pri projektu EPK 2012 rekonstrukcija in modernizacija Anton Podbevšek Teatra v letu 2010, saj je bilo Novo mesto poleg Slovenj Gradca edino partnersko mesto, ki je na javnem razpisu Ministrstva za kulturo prejelo sredstva za investicijo. Z zagotovljenimi sredstvi ter 20-odstotnim deležem občine smo obnovili in posodobili Anton Podbevšek Teater v gradbenem in tehnološkem smislu ter pridobili novo vizualno in avdiotehnologijo za potrebe gledališča.
Če se ozremo v čas pred desetimi leti, lahko rečemo, da so višji finančni vložki v kulturne programe prispevali k višji kakovosti vsebin in so ustvarili pogoje za živahno kulturno-umetniško in ustvarjalno klimo. Skupna promocija v medijih je prispevala k večji prepoznavnosti produkcij vseh udeleženih v projektu EPK 2012 na mednarodni in nacionalni ravni. Te izkušnje so posamezne novomeške kulturne producente spodbudile, da vztrajajo na poti kakovostnih vsebin, ustvarjalnosti in prepoznavnosti. Zato v Mestni občini Novo mesto še danes potekajo programske vsebine na še višji in še bolj prepoznavni ravni, kot so potekale v letu 2012. V tem času smo vsi dozoreli in vse, kar je bilo dobro, zastavljeno na čvrstih temeljih, je tudi ostalo.
Alma Čaušević Klemenčič
Ekipni duh
Projekt Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture je v moje življenje vtisnil veliko spominov. Na celotno izkušnjo danes gledam s prav posebnim občutkom. Spominjam se neverjetnega zagona, izjemnih sodelavk in sodelavcev, predvsem pa neverjetnega ekipnega duha, ki smo ga bili zmožni ustvariti.
Nepozabna je bila jesen 2011, ko smo pripravljali izid dolgo pričakovane programske knjige, v kateri so bili navedeni projekti, programi in iniciative Evropske prestolnice kulture. Izšla je po izčrpnem usklajevanju z ustvarjalkami in ustvarjalci v kulturi in širše, producenti raznih področij, mednarodnimi producenti in produkcijami, mestom Maribor in partnerskimi mesti Mursko Soboto, Novim mestom, Slovenj Gradcem in Velenjem.
Za snovanje programa, ki bi Maribor in partnerska mesta napolnil z ustvarjalnostjo, je bilo na voljo malo časa, slabo leto dni. V tem obdobju me je velikokrat preplavil občutek, da čas teče prehitro, obenem pa sem vselej verjela, da ga za dober program ne bo zmanjkalo. Celotni program Evropske prestolnice kulture smo zaključil pozno in na voljo je bilo le 36 ur za pripravo in ureditev predstavitvenih besedil o več kot 300 programih in projektih, za oblikovanje in izvedbo publikacije. V programski ekipi se nam takrat to ni zdelo nemogoče – organizirali smo produkcijo in delali 36 ur skupaj. Ni nam bilo težko.
Kljub gospodarski krizi, stiskam, raznolikosti pogledov in mnenj, pomislekom, ki smo jih imeli tako sodelavke in sodelavci kot tudi organizatorji programov in projektov Evropske prestolnice kulture, si upam trditi, da smo si zaupali in si nudili možnost ustvarjati skupaj. Bili smo del nečesa novega, bili smo del novega ustvarjalnega toka in to nas je navduševalo.
Josip Rotar
Začetek procesa
Evropska prestolnica kulture je bila intervencija v obliki časovnega okna, ki se je razprlo nad nekoliko pozabljenim, zapostavljenim, vase zagledanim, zatohlim in spremembam nenaklonjenim provincialnim mestecem ob Dravi. Bila je poskus utelešenja svetovljanske, megalomanske in drugače misleče logike, da bi mestu pomagala v boju z njegovimi lastnimi strahovi. Utelešenje je doživela v obliki večmilijonske finančne injekcije, ki je kulturno-umetniškim ustanovam in posameznikom, vključno z raznimi storitvenimi podjetji, omogočila celo paleto zgoščenih, bolj ali manj domiselnih in drznih dogodkov skozi vse leto. Bila je tudi poskus prostorske umestitve nekaterih pompoznih gradbenih projektov, ki so s svojimi visoko letečimi idejami treščili ob tla realnosti finančne krize.
Sam se sodeloval pri Urbanih brazdah, sklopu EPK, ki je bil socialno-ekološka mešanica raznovrstnih pristopov za dvig lokalnih potencialov ter stik med urbanostjo in ruralnostjo za povezavo posameznikov in skupin iz različnih življenjskih okolij. V to mešanico sem prispeval svojo energijo in znanje iz sveta aktivizma, predvsem vzpostavljanja kolesarjem prijaznega mesta. Prav v prometu, ki je zrcalno odražal zgoraj omenjeno mariborsko zatohlost in nenaklonjenost spremembam, sem si zadal, da bom prevladujočo avtomobilistično miselnost poskušal spreminjati v mesto za ljudi. Takšno, ki bo sposobno videti onkraj svoje izolirane avtomobilske kapsule in se vživeti v kožo drugega udeleženca v prometu (pešca ali kolesarja) ter preko tega razvijati svojo empatijo in čustveno inteligenco tudi na drugih področjih življenja, kot je sobivanje. Izkazalo se je, da je ta naloga veliko težja, kot sem si predstavljal, saj vživljanje v miselne svetove drugih ni vsem enako dana sposobnost, v praksi pa mestni prostor načrtujejo tisti, ki vozijo avtomobile, in ne tisti, ki hodijo peš. Logika nezmožnosti razumevanja in dogovarjanja se prevaja tudi na raven upravljanja mest, kjer se voditelji bolj kot z empatičnostjo ponašajo s surovo nadutostjo in brezobzirno objestnostjo.
Konec leta 2012 nas je kombinacija nakopičene jeze, pomešana s kreativnim potencialom mlade energije ter naveličanostjo nad zavirajočo kafkovsko birokracijo in oblastniško samozadostnostjo, v upanju na dokončni družbeni prehod iz zaspane postsocialistične družbe ponesla na ulice. Zame je bil EPK začetek procesa, ko smo končno začeli na glas govoriti, v kakšnem mestu želimo živeti.
dr. Karolina Babič
Urbane brazde in CAAP: Polnomočenje skupnosti je neskončen proces
Urbane brazde so bile majhen programski sklop EPK (finančno približno ena tridesetina celote). Stopale so nekje po robu tega, kar si še predstavljamo pod pojmom »kultura« v skupnem nazivu prestolnice kulture. V ekipi Urbanih brazd smo si zastavili zelo široko problemsko polje in visoke cilje. Vodila so nas izhodišča socialne ekologije, da je treba na prehranske, biotske in mobilnostne probleme odgovarjati skozi družbeno transformacijo produkcijskih načinov in odnosov, ob tem pa se lahko učinkovito spopadamo še s socialnimi izključenostmi in neenakostmi.
Vsebine in cilji našega dela so se nam zato kmalu po začetku v letu 2011 smiselno sestavili: naslovili bomo vprašanja trajnostne lokalne preskrbe in biotske pestrosti, trajnostne mobilnosti, urbanega vrtnarjenja ter socialnega vključevanja Romov in migrantov, za to pa bomo formirali drugačne načine skupnostne produkcije. Tako so nastala nova društva in socialna podjetja ter zadruga Dobrina in se okrepile nekatere obstoječe organizacije. Vse skupaj pa smo povezali v skupno zgodbo CAAP – Center alternativne in avtonomne produkcije, ki se je konec leta 2012 vzpostavil kot 800 m2 velik prostor alternativnih produkcijskih pristopov (na Studencih) ter kot strokovna organizacija za podporo in povezovanje iniciativ na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij. (www.caap.si; www.brazde.org) Ob tem so nastali tudi novi urbani vrtovi v mestu. (http://ekovrt.si/)
Težko je enoznačno oceniti, ali gre tukaj za uspešno zgodbo ali ne. CAAP-a danes ni tam in ne v takšni obliki, kot smo ga zgradili. Kljub temu je CAAP v desetih letih po EPK podprl v nastajanju ali razvoju več kot šestdeset zadrug, socialnih podjetij in drugih iniciativ v Mariboru ter drugod po Sloveniji. V letih 2014-2019 je bil CAAP ključni povezovalec in programski koordinator Tkalke, največje slovenske coworking skupnosti na več kot 2.000 m2 opuščene zgradbe galenskega laboratorija v centru Maribora. (https://www.youtube.com/watch?v=FWBDGAPWrlo) Tudi Tkalke ni več.
Kar je ostalo po desetih letih, torej ni nekaj materializiranega v kvadratnih metrih, a je vseeno nekaj zelo prisotnega. Številne zadruge in socialna podjetja, ki so nastali iz izhodišč Urbanih brazd in ob podpori CAAP, so preživeli, zaposlujejo ter sledijo idejam trajnosti in ekonomske demokracije. In številni posamezniki iz te skupne zgodbe smo se utrdili v znanju, veščinah in pogumu, da vsak na svoj način naprej pišemo nove zgodbe socialnih in solidarnostnih ekonomij.
Grenak priokus, ki ostaja, je šola za naprej. Ušteli smo se v dveh točkah, v katerih smo premalo resno jemali pogoje polnomočenja: da mora biti opolnomočena skupnost neodvisna od nestabilnosti lokalne politike in močno mora biti usidrana v obstoječe potenciale skupnosti (ljudi, organizacije, iniciative, značilnosti okolja). Trajne prostorske umestitve CAAP ni mogel doseči, ker smo se v tem preveč naslanjali na »dobro voljo« občine, volje pa so muhaste in nespametne. In deli potenciala naše zgodbe so nam ugasnili, ker smo se na samem začetku premalo prepletli z obstoječimi iniciativami v mestu.
Naša metoda je bila ves čas polnomočenje, torej krepitev skupnosti v razvoju načinov in moči, da skrbi sama zase. Kar smo se naučili (vsaj zase vem), da je polnomočenje proces, neskončen proces. Ni možno s projektom v dveh letih vzpostaviti stanja opolnomočene skupnosti, možno pa je zagnati in podpreti procese krepitve potencialov, ki se nato skozi številne projekte in programe, preko neutrudnih ljudi in novih priložnosti uresničujejo ter delajo naša okolja prijetnejša za življenje in pravičnejša za vse prebivalce, globalni svet in naravno okolje. Ta proces je na srečo odporen na občinsko škrtanje s kvadratnimi metri ter na druge notranje in zunanje škodljivce. Urbane brazde in CAAP so uresničile svoje poslanstvo prav s tem, da so (bile) delček tega neskončnega procesa polnomočenja skupnosti.
dr. Jerneja Ferlež
EPK 2012 in jaz, nekaj odkruškov
Na leto 2012 in sodelovanje pri EPK me veže nekaj spominov, ki sicer ne predstavljajo celote, govorijo pa o moji povezanosti s projektom.
Najmočnejši je vsekakor spomin na razstavo, pravzaprav na neverjetno kratek rok za pripravo velike razstave Nemci in Maribor, ki sem jo koordinirala. Pripravili smo jo v takrat izpraznjenem in zanemarjenem nekdanjem Casinoju na Glavnem trgu. Najprej smo bodoče razstavišče poimenovali Velika kavarna, nato se je začela naporna in dokaj razpršena preobrazba prostora.
Za ureditev prostora, uskladitev koncepta, nagovarjanje avtorjev, pripravo besedil in slikovnega gradiva, iskanje in izposojo eksponatov, oblikovanje in postavljanje razstave je bilo na voljo le nekaj več kot pol leta. Zato se je zgodilo, da smo v zgornjem nadstropju razstavišča zadnje vreče odpadkov in sesalce čez balkon spuščali na ulico, ko so prvi obiskovalci že silili po stopnišču na odprtje. Dobesedno.
Čeprav me je med pripravo razstave dohitevala vrsta preizpraševanj, dvomov, vprašanj in tudi strahov, kako bo razstava sprejeta, sem po vseh teh letih ponosna predvsem na dvoje – na sodelovanje z mnogimi institucijami in posamezniki, ki smo jih povezali pri pripravi razstave in s tem pogled na vsebino naredili večplasten, in na številne zanimive odzive obiskovalcev. Tudi ti so bili raznoliki, po večini pozitivni in – kar me je osebno najbolj potešilo – odprli so širši pogled na mestno preteklost.
Zame osebno pa je bilo izredno dragoceno še dvoje – kot nikoli prej in nikoli pozneje sem izkusila svobodo neskaljene ustvarjalnosti in težko ponovljivi užitek kreativnega sodelovanja ob oblikovanju razstave.
Sicer pa je bilo 2012 tudi leto izjemno zgodnjega vstajanja, zelo intenzivnega dela, številnih novih poznanstev in hkrati obdobje, ko sem recimo sedela pri Ilichu na Slovenski, mimo pa je, kot povsem vsakdanje, počasi prišla Lori Anderson. Takrat sem si rekla, da je to leto res nekaj posebnega. In tudi po desetih letih se ga spomnim takega.
Manica K. Musil in Teja K. Lozar
Otroška ustvarjalnost v javnem prostoru
Leta 2012 sva izvedli projekt Mali arhitekti s čarobnim svinčnikom. Projekt je nastal na podbudo dr. Igorja Sakside, takratnega svetovalca za otroško in mladinsko ustvarjalnost, da je bil v celoti izpeljan, gre zasluga Nini Kirbiš, kreativni producentki za področje otroške in mladinske ustvarjalnosti. Projekt je bil sestavljen iz dveh delov: Mali arhitekti in Čarobni svinčnik.
Pri Malih arhitektih je sodelovalo deset vrtcev in enajst šol, ki so na podlagi avtorske slikanice Manice K. Musil Mala arhitekta oblikovali 1.300 glinenih hišk za postavitev na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. Hiše so bile razporejene na različno velikih kovinskih obročih, napolnjenih z rečnim prodcem. Šole in vrtci so imeli vsak svoj krog, na katerem sva avtorici tvorili mala mesta in naselja. Pri projektu je bilo v ospredju vključevanje otroške ustvarjalnosti v odprt mestni prostor, kjer so otroški izdelki z zaključno intervencijo ustvarjalk na ogled mimoidočim. Še sedaj imava v spominu naklonjene naključne komentarje, ko sva s pomočjo samokolnice na kroge nameščali 1.300 približno kilogram težkih glinenih hišk. Jeseni smo hiške preselili na nekdanjo Svetozarevsko ulico, kjer so obkrožale drevesa.
V tistem času so v mestu potekali protižupanski protesti in neko mrzlo novembrsko nedeljo sva proti večeru prejeli telefonski klic z mariborske policije, da so hiške potencialna bomba in jih moramo nujno umakniti. Naslednji dan smo jih začasno selili v Vetrinjski dvor, nato pa smo jih na povabilo Lutkovnega gledališča Maribor preselili na ploščad nad gledališčem, kjer so za obzidjem temeljev nekdanje cerkve zdržale še eno zimo, dokler jih ni razpokal zob časa.
Projekt Čarobni svinčnik je vzpostavil otroško galerijo na prostem, kjer je bilo razstavljenih 840 monotipij. V projekt je bilo vključenih dvanajst mariborskih osnovnih šol in deset vrtcev, konstrukcije za svinčnike oz. stojala za monotipije pa so izdelali v Tehniškem šolskem centru Maribor. Monotipije so otroci ustvarjali na podlagi Maničine slikanice Čarobni svinčnik, cilj projekta pa je prav tako bila razstava otroških izdelkov v odprtem urbanem prostoru. Istočasno s projektom izdelave monotipij je v tretjem razredu osnovnih šol potekal tudi literarni natečaj.
Monotipije so bile razstavljene na 30 stojalih na Trgu generala Maistra. Ti čarobni svinčniki so kot konstrukcija kasneje služili še dvema novoletnima otroškima projektoma: Vilinski klobčič je bil izveden v sodelovanju z mariborskimi vrtci, Rdeča nit pa skupaj s Srednjo oblikovno šolo Maribor. Rdeča nit je še med lanskim adventom svetila na istem trgu …
Vključujoči projekt kulturno-umetnostne vzgoje Mali arhitekti s čarobnim svinčnikom je navdihnil še več podobnih akcij: Rusice in Pišeke pod okriljem Lutkovnega gledališča Maribor, Urbani travnik v Lendavi, že omenjena projekta Vilinski klobčič in Rdeča nit. Vsem projektom je skupen sodoben vzgojno-ustvarjalni koncept: izvedeni so v širšem partnerskem sodelovanju osnovnih šol, vrtcev, srednjih šol, umetnikov in kulturnih producentov, cilj pri vseh projektih pa je razstava otroških izdelkov kot sodobna prostorska postavitev v odprtem urbanem prostoru. Pri tem otroci urijo veščine ustvarjanja, spoznavajo področja kulture in umetnosti, ozaveščajo odnos do javnega prostora in sodelujejo pri začasnem oblikovanju urbanih površin, mimoidoči pa uživajo v estetizaciji vsakdanjih poti.
dr. Darja Koter
Bila je enkratna priložnost – valilnica idej in (ne)uresničenih zamisli
Pričakovanja snovalcev in vseh drugih, ki so se zavedali priložnosti statusa Evropske prestolnice kulture za mesto in njegove partnerje, so bila upravičeno velika. Sledila so odmevnim idejam slovite Meline Mercouri.
Kot kulturna ambasadorka je promovirala umetnost kot množičen pojav, ki naj ne bo namenjen zgolj izbrancem, temveč vsem, da jo lahko začutijo, ustvarjajo in poustvarjajo. Širom Evrope in sveta je v slogu misijonarstva zagovarjala, naj bodo kulturne stvaritve in dogodki del urbanega okolja, in ne le pojavi v zaprtih, kulturi namenjenih prostorih. Pozivala je, naj skušamo odkrivati primerne prostore v meščanskih hišah, palačah, atrijih, na trgih in gradovih. Poudarjala je množičnost, raznolikost, ustvarjalnost, inovativnost, tudi provokativnost, ki naj bodo bolj izražene, glasnejše, bolj povedne. Ustvarjalcem in poustvarjalcem je položila na dušo, da so njihova dejanja plemenita in humana ter ne nazadnje poudarjala, da je umetnost dobrina, ki naj bo dostopna vsem in vsakomur.
Vse to smo razumeli in snovali izvirne zamisli, ki naj bi mesto in njegovo širšo okolico trajno zaznamovale, prinesle inovativne dogodke, vključevale umetnike in občinstvo vseh generacij, spodbujale dotlej nepredstavljive ideje in ustvarjale pozitivno energijo, ki bi naše okolje plemenitile z manjšimi in velikimi rečmi na vseh ravneh: želeli smo bogatiti urbano okolje, spodbujati ustvarjalnost lokalnega življa, iz mladih in manj mladih izvabiti skrite talente, privabiti svetovna imena, da bi naše okolje trajno zarisali na svetovni zemljevid kulture, tistim akterjem kulturnih dobrin, ki so že delovali, pa smo skušali ustvariti boljše pogoje za uresničevanje njihovih idej.
Čeprav naj bi bile ideje silnejše od denarja, so v soodvisnosti od volje in dejanj političnih in mestnih struktur vztrajno vznikale in tudi padale …., kar je najbolj občutila kulturna infrastruktura, namenjena presežni ustvarjalnosti na gledališkem, plesnem, koncertnem, likovnem in muzejskem področju. Zaman smo se ozirali v nebo in iskali rešitve. Strnili smo vrste, zaupali sebi in vsem sodelujočim ter z optimizmom načrtovali, ob tem pa gojili prepričanje, da bo izpolnjeno tudi osrednje poslanstvo, to je: premostiti bariere slovenske državne in lokalne politike, ki se le redko zavedata, da Slovenstvo in njegova identiteta slonita na nacionalni kulturi, in ne na zunanjem blišču, lepem asfaltu, mamljivih trgovskih centrih ali cenenih projektih v stilu kruha in iger. V globalnem in lokalnem okolju je potrebno vizionarstvo, ki edino pripomore k temu, da se okolje kultivira, razvija in ohranja kvaliteto življenja.
Kljub številnim trenjem in barieram, ki so spremljale naše delo, je vztrajnost ekipe in ustvarjalcev vseh projektov prinesla odlične kulturne dogodke in družbene premike (slednjih je vedno premalo). Naša Evropska prestolnica še vedno živi, sama jo podoživljam vedno znova, ob običajnih in posebnih kulturnih dogodkih, kadar hodim po mestnih jedrih sodelujočih krajev ali ob spremljanju drugih kulturnih prestolnic, ki se vrstijo. Čeprav se večkrat zazdi, da bi lahko bilo drugače, da smo zasejali premalo smelih in trajnostno uresničljivih idej, ostaja zavedanje, da je Maribor 2012 pomagal ustvariti tudi številne presežke na družbeni ravni in verigo evropsko prepoznanih kulturnih vsebin različnih žanrov, ki so dobili polet za preboj v mednarodni prostor. Neuresničeno pa naj bo naš dolg in spodbuda za bližnjo prihodnost, v kateri naj prevladuje zavedanje, da je kreativnost utrip sožitja in kakovosti bivanja.
mag. Nataša Kos
Kulturna diplomacija
Zamisel, da bi v letu prestolovanja evropski kulturi v postindustrijsko mesto na vzhodu države »preselili« tuje kulturne inštitute in veleposlaništva drugih držav, je bila ne le precej drzna, temveč se je zdela predvsem neizvedljiva. Eden ključnih smerokazov pri snovanju mednarodnega programa mariborske prestolnice, ki mi je bil zaupan v vodenje, je bil namreč pokazati na bogastvo kulturne raznolikosti v Evropi. In kako bi lahko to izvedli bolje, kot da povabimo tuje kulturne inštitute, veleposlaništva držav ter mednarodne kulturne organizacije in fundacije s sedežem v Ljubljani in širši regiji k skupnemu ustvarjanju programa. V prestolnem letu smo tako v Mariboru »odprli« kulturne ambasade.
Bil je november, ko sem se po petnajstih letih vrnila v svoje rodno mesto. Začasno sem ga zapustila zaradi študija, potem me je diplomatska služba popeljala v tujino. V sveže obnovljenem Vetrinjskem dvoru so prazne dvorane postopoma začeli polniti profesionalci z vseh področij in območij, začeli so se brainstormingi, včasih trajajoči dolgo v noč, med katerimi je vzklilo obilje projektov, idej, predstav, kako naj izgleda ta enoletni kulturni ognjemet. Veliko je bilo negotovega, a prav zato je bilo vse mogoče. Imeli smo vizijo (Mitja bi jo imenoval utopično), ki ji je vdihnil precejšnjo mero ambicioznega svetovljanstva tudi véliki Tomaž Pandur. Iz sanj so nas kmalu zbudile tako časovne kot finančne omejitve in zgodbo smo gradili na precej realnih temeljih.
In zgradili smo jo, z evropsko in mednarodno razsežnostjo. V letu dni smo v mestu sprejeli 31 različnih kultur z vsega sveta. Ustvarjalnost smo razgalili tudi preko pojmov trajnostne kulture, lokalne samooskrbe, ranljivih skupin, športa in vedno bolj cvetočih kreativnih industrij. Več sto tujim umetnikom smo ponudili prostor za ustvarjanje. Povezali smo se z najbližjo kulturno prestolnico Gradec in sopredsedujočim Guimarãesem ter izmenjali projekte z nekdanjimi in prihodnjimi EPK-ji. Dali smo kritični glas predvsem mladim in prisluhnili njihovemu razumevanju družbeno-razvojnih izzivov, tako na lokalni kot globalni ravni. O naši skupni prihodnosti, v kateri sta solidarnost in dialog nujno potrebna, smo veliko razpravljali. V tem smo bili vizionarski, sploh če pomislimo na kasnejše evropske pobude o prihodnosti Evrope v zadnjem desetletju. V središče svoje zgodbe smo pripeljali najvišje predstavnike držav, voditelje evropskih institucij in predsednike globalnih korporacij ter spletli neprecenljivo mednarodno mrežo umetnikov, producentov in menedžerjev v kulturi. Mnoge kulturne ustanove in mesta so priložnost za medsebojno bogatitev prek izmenjav izkoristile tudi po letu prestolovanja.
Ena takih zgodb je nedvomno z japonsko nevladno organizacijo EU-Japan Fest iz Tokia. Tesno v spomin in globoko v srce se mi je vtisnil že prvi obisk gospoda Kogija v mestu, ko nihče ni niti slutil razsežnosti našega bodočega sodelovanja. Bil je vizionar, kot smo to bili mi, zato so se zlahka napletle vezi med japonskimi in slovenskimi pesniki, plesalci, igralci, lutkarji ter pevskimi zbori mladih pevcev iz Maribora in Japonske. Neizbrisna izkušnja medsebojnega spoznavanja dveh tako oddaljenih kultur je okrepila tudi sodelovanje med državama. Pomena, ki ga ima kulturna diplomacija za politiko in gospodarstvo, še posebej v času, ko moramo za dosego želenih ciljev poseči po vseh ravneh družbene kreativnosti, ni treba posebej pojasnjevati. Na tem polju lahko s samozavestjo trdimo, da smo svojo »diplomatsko misijo« opravili.
Morebiti je bila naša največja zmaga vendarle ta, da nismo iskali cilja, temveč smo našli pot, na katero smo se podali vsak z lastnim nahrbtnikom izkušenj in pričakovanj. Z mednarodnim programom smo na primer dokazali, da sta kultura in umetnost gonilo tesnejših diplomatskih odnosov, izmenjava kulturnih vsebin pa odpira nove gospodarske poti in krepi prijateljske vezi med državami. (Pri)šli smo dlje, kot smo pričakovali. In gotovo naša pot še ni končana.
Matjaž Pograjc
Hai
Vsako jutro berem The Japan Times, čeprav razumem bolj malo. Japonsko namreč obožujem. Imajo najlepšo zastavo, čeprav ima samo dve barvi. Doma imam pet knjig o pripravi sušija, čeprav ga nisem še nikoli zares zvil. Še vedno hranim skice pravilnega harakirija, čeprav nimam poguma za to dejanje, obožujem življenje. Naučil sem celo nekaj japonskih besed, še posebej mi je ljuba beseda »hai«, ki pomeni da, ne in morda in zato besedo »hai« redno uporabljam v vseh pogovorih o smislu sveta, čeprav se jih izogibam.
Leta 2008 je 25-letni Kato zapeljal tovornjak v množico pešcev v nakupovalnem predelu Akihabara sredi Tokia, pri čemer je ubil sedem ljudi, nato pa je nekaj mimoidočih zabodel. Kato je na sojenju priznal krivdo, dejal je, da ga je razjezilo nadlegovanje na spletu. Njegov zločin je na Japonskem sprožil razpravo o vplivu spleta in o težavah z zdravstveno oskrbo na področju duševnega zdravja mladih. Hai.
11. marca leta 2011 je potres na Japonskem sprožil cunami, ki je udaril v jedrsko elektrarno Fukušima 1, zaradi česar je prišlo do taljenja reaktorjev in uhajanja radioaktivnih snovi. Valovi, ki so nastali kot posledica potresa, so uničili na tisoče zgradb, številne hiše so odnesli v morje, ladje pa razmetali po kopnem. Umrlo je skoraj 16.000 ljudi, pogrešanih pa jih je okoli 2.600, za katere domnevajo, da so mrtvi. Hai.
Leta 2012 je bila v okviru EPK Maribor v Lutkovnem gledališču Maribor svetovna praizvedba uprizoritve Avdicija za življenje (Audition for Life) v režiji Matjaža Pograjca in Masahira Kinoshite v koprodukciji slovenske skupine Betontanc in japonskega kolektiva The Original Tempo. Za mesec dni intenzivnega umetniškega soustvarjanja z gostitelji v Osaki (ter v nadaljevanju z japonskimi gosti v Ljubljani) so slovenski odrski umetniki najprej izbrali Knjigo o Blanche in Marie švedskega pisatelja Pera Olova Enquista (o Marie Curie in Blanche Wittman), vendar se je kmalu izkazalo, da so jezikovne in kulturne razlike za ponujeno tematiko prehude, zato so umetniki za literarno izhodišče soustvarjanja raje izbrali priljubljeno zgodbo Pajkova nit japonskega pisatelja Rjunosukeja Akutagawe (avtorja znamenitega Rašomona). Koprodukcija je bila sila potresna. Japonci niso govorili angleško in Slovenci ne japonsko. Japonci so hoteli ostati za zmeraj v Sloveniji, ker so prvič kadili marihuano in je alkohol sila poceni, in Slovenci za zmeraj niso hoteli ostati na Japonskem, ker so tam za suši zapravili ves honorar in nikakor niso uspeli dešifrirati japonskega klanjanja meta hierarhiji.
Leta 2021 je na čelu opičjega tropa makakov v rezervatu na Japonskem prišlo do presenetljive zamenjave: s prestola tropa je alfasamca Sančuja vrgla samica Jakej, ki je najprej v krvavem dvoboju premagala svojo mamo, potem pa še Sančuja. Z arašidovim testom so preverili, kdo je zares glavni: tropu so nastavili pest oreščkov in čakali, kdo bo jedel prvi. Oreščkom se je Sanču sicer prvi približal, a se je nato umaknil in pustil, da jih je pojedla Jakej, s čimer je dal jasno vedeti, kdo je pravi vladar oz. vladarica. Prvič, odkar spremljajo trop, mu poveljuje samica. Hai.
Leta 2022 so z obešanjem končno usmrtili 39-letnega Tomohira Kata, ki je v Tokiu leta 2008 povozil, zabodel ter ubil sedem ljudi in šele v juliju istega leta je japonska policija končno ustavila napade agresivnih divjih opic, ki so ustrahovale nedolžne prebivalce. Japonske makake so poškodovale 42 ljudi, vključno z otroki in starejšimi občani. Oblasti so sporočile, da so ujele in ubile enega vodilnih članov tropa podivjanih opic. Nekaj dni zatem je sodišče v Tokiu končno pritrdilo tožnikom in odločilo, da morajo štirje nekdanji vodilni v jedrski elektrarni v Fukušimi zaradi nesreče leta 2011 plačati 94,5 milijarde evrov odškodnine. Pravica skazica? Hai.
Moja prijateljica Karolina, ki je včasih Pujsa Pepa, včasih Frozen in včasih žena Blaža Švaba, zares pa samo punčka z enim kromosom preveč ala Stars on 45, dostikrat sprašuje: »Matjaž, imaš to rad, a to obožuješ? A štekaš? Temu se reče poroka.« Štekam. Japonsko obožujem, čeprav je ne bom nikoli razumel. Morda pa je to srž gledaliških koprodukcij s tujimi deželami? Gostovanj v tujini? Je to kleč kulturnih prestolnic? Je resnični smisel našega življenja samo opotekanje med vprašanji zaradi nerazumevanja tujega in odgovarjanjem na naše »samonožkanje« z da, ne in morda? Da pomeni ne razumeti, zares ljubiti? Zato, hvala EPK Maribor za podporo, čeprav s predstavo nismo nikoli gostovali na Japonskem. Je zmanjkalo denarja. Hai.
Danilo Rošker
Novi gledališki standardi
Leta 2012, ko je Maribor postal evropska prestolnica kulture in se tem uvrstil na mednarodni zemljevid turistično in kulturno pomembnih mest, se spominjamo z zadovoljstvom in ponosom na številne prodorne umetniške produkcije in dogodke, ki niso le dokazali, da je slovenska gledališka, glasbena in plesna ustvarjalnost vredna pozornosti množic obiskovalcev iz Slovenije in tujine, ampak da lahko s svojimi inovativnimi idejami postavimo nove produkcijske, tehnološke in poustvarjalne standarde v slovenskem in tudi širšem evropskem prostoru.
Tako nam v kontekstu umetniške produkcije SNG Maribor – Drame, Opere, Baleta in Festivala Borštnikovo srečanje – v spominu najbolj ostajata izvedbi opere Črne maske Marija Kogoja v režiji Janeza Burgerja in pod dirigentskim vodstvom Uroša Lajovica – ob operni premieri januarja 2012 je bila z namenom širšega prodiranja slovenske operne ustvarjalnosti v evropski prostor izdana tudi revidirana Kogojeva partitura z nemškim prevodom libreta izpod peresa Klausa Detlefa Olofa – ter multimedijskega koncerta Metropolis, ki je projekcijo istoimenskega kultnega filma Fritza Langa pospremil z živo simfonično izvedbo izvirne filmske glasbene predloge Gottfrieda Huppertza. Med odmevne projekte, ki niso obogatili le kulturne ponudbe projekta EPK, ampak tudi pomenljivo razširili repertoar SNG Maribor, sodita dramska produkcija Laclosevih Nevarnih razmerij v dramatizaciji Christopherja Hamptona in režiji Aleksandra Popovskega (predstava je še isto leto prejela več pomembnih nagrad) ter nova baletna produkcija Posvetitve pomladi z naslovom Hommage à Stravinsky, s katero se je koreograf Edward Clug ob 40-letnici skladateljeve smrti želel pokloniti njegovi izjemni umetniški zapuščini.
Z veseljem se spominjamo tudi številnih drugih produkcij in dogodkov, ki smo jih imeli priložnost gostiti v SNG Maribor, med njimi monumentalne Pandurjeve dramske epopeje Vojna in mir, pogovorov s slovitim belgijskim multidisciplinarnim umetnikom Janom Fabrom in Christopherjem Hamptonom pa multimedijskega projekta Evropa danes po motivih Miroslava Krleže v režiji Harisa Pašovića ter izvedbi Mikija Manojlovića, Edwarda Cluga in legendarne skupine Laibach.
mag. Mojca Breščak
Murska Sobota 2012
EPK 2012 se je zame začela s sestankom na Ministrstvu za kulturo, kamor nas je leta 2006 kot potencialno partnersko mesto povabila Mestna občina Maribor. Deževen dan ni bil naklonjen potovanju, ceste so bile polne vode, a dirkač v rdečem športnem avtu je z užitkom zapeljal čez velike luže in izdatno stuširal pešce na pločniku. Mokra in umazana sem vstopila v najbližjo že odprto trgovino z oblačili. Danes lahko z nasmehom rečem, da se je EPK 2012 zame začela z novim plaščem ter s toplo prijaznostjo in tenkočutnostjo osebja Name.
Naslednja leta smo pripravljali program in investicije. Program smo oblikovali in usklajevali vse do leta 2012, se večkrat tudi pošteno skregali in celo prisluhnili prerekanju, katera veja umetnosti je najpomembnejša. Z investicijo je bilo laže, čeprav je vmes posegla še globalna finančna in gospodarska kriza: Murska Sobota je dobila gledališko dvorano, ki jo je zelo dolgo pogrešala. Dvorana je bila nared in program EPK 2012 se je v Murski Soboti formalno začel s slavnostno otvoritvijo 4. februarja 2012 v prav tej dvorani, danes Gledališču Park, v režiji Duše Škof.
Zvrstile so se vrhunski predstave, koncerti, razstave, dogodki, delavnice, posveti v okviru in okoli 20 glavnih projektov Murske Sobote. Sprostili smo se ob novih vsebinah in raziskali del svoje preteklosti ter jo shranili za prihodnost. Veliko teh projektov je preraslo v programe in živijo še danes. Umetniška dela pa ostajajo in spominjajo na imenitno leto umetnosti, na leto 2012.
Naša Duša Škof, gledališka režiserka, neumorna kulturna ustvarjalka, vedno zanimiva sogovornica, pobudnica novih idej in pristopov, svetovalka pri izgradnji Gledališča Park, režiserka otvoritvene slovesnosti, je Sobočanom približala gledališče in umetnost igre. Lahko bi celo rekli, da jim je gledališče privzgojila. Za EPK 2012 je pripravila program Novi gledališki izzivi in pripeljala predstavo Nevidni cirkus z Victorio Chaplin in Jean-Baptistom Thiérréejem.
Duša Škof je letos za vedno odšla in z Dušo je odšel njen odtis, čeprav tako neviden, na videz nepomemben, je vedno dodal nekaj več, kot ščepec začimb jedem. Oči jo še vedno iščejo, ko vstopim v naš mali Talijin hram. Manjkata mi njena iskriva misel in prijazni nasmeh. Hvala ti, Duša, za vse, kar si skozi svoje delo in umetniško ustvarjanje doprinesla EPK 2012 in predvsem trajnemu razvoju gledališke umetnosti v Murski Soboti.
Jana Pavlič in dr. Tomaž Toporišič
Maribor 2012 je postal oder med nebom in zemljo
Izkušnja z izjemno odmevnim programom Oder med nebom in zemljo, ki je združeval skupek odrskih dogodkov, kakršne na naših odrih sicer redko vidimo, in je zajel nabor raznolikih gledaliških žanrov, med njimi cirkus, kabaret, striptiz, akrobatiko, japonsko tradicionalno plesno gledališče, gledališče s konji in veliki dramski spektakel z množico nastopajočih, je bila izjemna kljub zelo težkim pogojem za delo.
Naš namen je bil, da EPK lahko in mora postati platforma, ki bo omogočala drugačnost pristopov do publik, ne bo izključevala nobene družbene skupine, ampak jih bo nagovarjala tako, da se bodo prepoznale v programu in bodo Maribor in partnerska mesta postali njihova prestolnica kulture.
EPK so na različnih prizoriščih obiskale tako gledališke legende kot šamani, popolnoma predani svoji umetnosti: Les Ballets C de la B Alaina Platela (Belgija), Cabaret New Burlesque (ZDA), Nacionalno gledališče Radu Stanca (Romunija), Akademija za gledališče s konji iz Versaillesa z Bartabasom na čelu (Francija), Victoria Chaplin in Jean-Baptiste Thiérrée (Francija), Sankai juku (Japonska) ter Jan Fabre (Troubleyn/Jan Fabre VZW, Belgija).
Pri mednarodnem programu smo sprva oblikovali mnogo večji kontingent možnih predstav (skupno okoli 50). Odločitve smo sprejemali skupaj z Alešem Štegrom, predvsem z jasnim zavedanjem finančne omejenosti, pa tudi s predpostavko o možnosti, da obljubljenega novega skupnega prostora TVT ne bo. Zaradi tega smo se odločili, da v program vključimo manjše število predstav in si prizadevamo za njihovo izpeljavo, hkrati pa presežemo ekskluzivnost v smislu izključevanja kogarkoli. Namen gledališkega dela EPK je bil tudi rušiti stereotipe. Širiti gledališko polje oziroma razumevanje gledališča, kot je pri nas usidrano. Oder med nebom in zemljo je ponudil vpogled v kulture, s katerimi publike sicer nimajo kontakta in ki lahko pustijo globoke posledice v razumevanju različnih socioloških, kulturoloških in sploh občečloveških fenomenov. Na primer Nevidni cirkus Victorie Chaplin in Jean-Baptista Thierréeja, ki je bil na ogled v Murski Soboti: verjetno najpomembnejši drugačen, nekomercialen cirkus, ki sta ga umetnika razvila iz prakse Victoriinega očeta Charlieja Chaplina.
Za konec izpostavljava še nekaj, na kar smo res ponosni: na odlično usposobljen kader, ki se je vzpostavil skozi projekt – visoko izobraženi mladi brez predhodne prakse. Delo v tako težkih razmerah te prisili, da se naučiš hitrega načrtovanja in izpeljave, mladi pa črpajo znanje in se le v dobrem letu usposobijo do te mere, da so po projektu EPK postali sposobni samostojnega delovanja.
Breda Kolar Sluga
Še je čas
Tako podhranjeno mesto, kot je je Maribor, bi moralo nositi naziv Evropske prestolnice kulture – skupaj z nagradami Meline Mercouri in še s katero s strani države – vsaj deset let, da bi lahko občutili pomembne spremembe.
Res je, da očitno tudi pripravljeni nismo bili prav dobro, in zato projekt EPK ni zapustil ničesar trajno oprijemljivega. Vseeno kot pomemben iztržek te izkušnje štejem spoznanje, kako dobro je, če se ponudniki kulturnih vsebin povezujemo oziroma kaj vse lahko izgubimo, če tega ne storimo. Na srečo naziv EPK ostaja za zmeraj in še je čas, da nadaljujemo! Kot dosežek izkušnje EPK štejem tudi dobro sestavljen lokalni program za kulturo, ki je izkazoval konsenz različnih kulturnih deležnikov.
Kakšno pa je bilo moje leto 2012? Izjemno sem uživala v vrvežu mesta, pozornosti, ki smo je bili deležni z vseh strani, v novi energiji, ki je vstopala v mesto. UGM je bila eden osrednjih prostorov, kjer se je srečalo mnogo izjemnih posameznikov z različnih področij ustvarjanja. Počutili smo se svetovno! Med številnimi dogodki se še danes navdušeno spominjam neverjetnega Antonyja Rizzija, glavnega akterja Frabrove predstave Droge so me obdržale pri življenju v SNG Maribor, še in še bi ga gledala! Zame neizbrisno pa ostaja sodelovanje z izjemno, mednarodno zvezdo Rebecco Horn, ki je ob svoji razstavi in razstavi izbranih mlajših kolegov v UGM, našemu mesto posvetila prostorsko instalacijo Blodne luči.
Takšni dogodki lahko vlijejo mestu pravo mero samospoštovanja!
mag. Klemen Brvar
Edinstveno samosoočenje mesta
Imel sem srečo: leto kulturnega pretresa, ko si se ob kulturo spotaknil tako ali drugače, sem izkusil v zame formativnem življenjskem obdobju. Pravzaprav je šlo za točko preseganja nevarnosti, da ob trku mladostnega idealizma z resničnostjo ne pride do erozije ali celo implozije smisla, ampak do legitimacije in utrditve lastnih predstav o domu in svetu. Bila je priložnost, ki jo pričakuje vsak, ne pa tudi dobi.
Prestolovanje je zato zame intimna izkušnja ter eden od filtrov, skozi katerega motrim ideje, vidike, premisleke in projekte. Osnova fascinacije nad biti udeleženec kulturne, umetniške, pravzaprav družbene polifonije in jo hkrati sokreirati, je bil občutek pustolovščine, da se tak eksperiment odvija v domačem okolju. S prijateljem, prav tako humanistom, sva takrat ugotavljala, da Maribor doživlja trenutek, vreden vzporednic z antičnimi Atenami ali renesančnimi Firencami. Pronicljiva Cvetan Todorov in Boris Groys, ki sta bila še pred kratkim med študijsko literaturo, vročične priprave na literarni pogovor z Janijem Virkom ali na projekcijo dokumentarnega filma o Amosu Ozu, ki je Maribor obiskal nekoliko prej, so s koordinacijo in izvedbo dveh projektov Mariborske knjižnice – Literarnih postaj in Evropske pravljice, ki sta tako prostorsko kot vsebinsko prebijala ustaljenost in zamejenost – tvorili bivanjsko izkušnjo, po kateri ne mesto ne jaz nisva bila več enaka.
Evropska prestolnica kulture je bila edinstveno samosoočenje mesta. Od mnogih odtenkov mi v spominu ostajajo rosne oči in občasne prekinitve toka pripovedi pisatelja Zorka Simčiča na pogovoru v minoritskem samostanu, kjer je pred skoraj polstoletno izseljensko izkušnjo živel s starši. Pa tudi hipnotični trenutek s koncerta Sigur Rós: pevec je na pol poti ustavil lok, s katerim je vlekel po električni kitari, in Trg Leona Štuklja je za nekaj dolgih trenutkov obvladala metafizična tišina.
Veliko simbolike vsebujeta tudi variaciji iste podobe, ki mi ju je ponujal pogled z domačega okna: ob ječanju in lomljenju nakopičenih ledenih plošč na špici dravskega zoba, kjer so nekoč stale Mariborske Benetke, je polarni gluhoti kljuboval napis Galjot. Nekaj mesecev kasneje mu je vznožje oblivala deroča Drava. Čez zob je tekla prvič, a napisa ni odnesla.
dr. Mateja Ratej
Maribor – 10 let kasneje
V kontekstu razmisleka o velikem grozdu dogodkov projekta Evropska prestolnica kulture – Maribor 2012 sta bili zame paradoksalno najbolj navdihujoči in miselne svobode polni leti 2010 in 2011 kot intenzivno obdobje snovanja in porajanja obsežnega ter koordinacijsko izjemno zahtevnega projekta.
Kot sodelavko programskega sklopa Ključi mesta me je tedaj vznemirjala v miselnosti meščanov slabo artikulirana navzočnost mogočne reke, ki smo jo spomladi 2011 skušali z različnih izhodišč (zgodovinskega, geografskega, literarno-zgodovinskega, umetniškega) misliti udeleženci posveta o Dravi.
Zaradi okoliščin prihoda naraščaja sem nato celoletno prireditev spremljala le od daleč, a vendar je bilo že ob spomladanski postavitvi nedolžne zvočne instalacije Šum reke na dravskih mostovih mogoče slutiti, da bo percepcija in recepcija negibnih opazovalcev dogodka, ki ga je usmerjalo preveč »ljubljanskih srajc«, da bi lahko bil vzet za pristno mariborskega, malenkostna, drobnjakarska, prepirljiva in spodbujajoča k nedejavnosti.
Kljub skoraj 600 strani dolgi kritiki lokalnega filozofa oz. tudi zaradi nje velja zato še enkrat več ponoviti, da je EPK v času prehoda v digitalnost korenito razgalil resnico mesta ob reki, v katerem še danes ni mogoče ubežati učinku provincialnih kljuvajočih jastrebov, ki sproti duši afirmativne, tako ali drugače presežne in agilne prakse ustvarjalnosti.
Če želijo ohraniti svojo integriteto in identiteto ter se v širokem krogu izogniti vdajanju značilni letargiji, ljudomrzništvu in zagrenjenosti, zato tukajšnje ustvarjalne prakse nujno potrebujejo od mesta in njegovega imaginarija neodvisna, trdna in stalna oprijemališča v odprtih, prepišnih ter neomejujočih zunanjih intelektualnih in umetniških jedrih.
Aleš Novak
Distanca za refleksijo
Deset let je že mimo in spomini na nedvomno zelo intenzivno dogajanje okoli mariborske (in partnerske) EPK že bledijo, vsaj pri meni je tako…
Dobro se še spomnim, da je bil takrat prevladujoč občutek predvsem pričakovanje nečesa izjemnega, nekakšne zgodovinske prelomnice Maribora, ki ne bo zadevala zgolj področja kulture, pač pa bo širše razvojno sila pomembno dogajanje, primerljivo le še z izgradnjo Južne železnice, ki je prek Maribora povezala Dunaj s Trstom, kot je rad povedal eden od takratnih akterjev. Nič manj od kulturne eksplozije, če se spomnimo ponarodele izjave takratnega župana. Nedvomno je bila faza zadnjih priprav vzmemirljiva, občutek pa skupnostno mobilizacijski, to je bilo obdobje, ko se nam je zdelo mogoče prav vse, kultura pa se je prebila med najpomembnejše teme in novice.
Pri meni je pozitivna občutja pogosto nadomestila zaskrbljenost, zdelo se mi je, da vrsta (občinskih) pripravljalnih nalog ni bila opravljena pravilno ali pravočasno, pogosto se je bilo treba ukvarjati z dešifriranjem interesov deležnikov in spomnim se anekdote, ki zgolj potrjuje mojo takratno naivnost, ko sem takoj ob prevzemu vodenja urada za kulturo in mladino na občini pripravil predlog za župana, da je treba iz projekta umakniti posameznike, ki so v nasprotju interesov. Prepričan sem, da so se odločevalci ob tem dobro nasmejali. Spominjam se tudi usklajevanj z državnimi sekretarji na ministrstvu za kulturo, potekala so v poletnem času in s precej nezaupanja na obeh straneh, zapleti so bili povezani zlasti s prevelikim številom infrastrukturnih projektov, ki jih je želela iz tega naslova financirati takratna mariborska oblast, mislim, da jih je bilo kar šest, zaradi maksimalističnega izhodišča je bila kasnejša bilanca projekta v tem segmentu, kot je znano, negativna.
Na občinskem uradu smo pripravili izhodišča za ustanovitev javnega zavoda Maribor 2012, mene je zaposlovala priprava modela izbora in sofinanciranja izbranih projektov in programov, in na nekaterih področjih smo bili primorani iskati povsem nove rešitve, primerov podobnih praks še ni bilo, vsaj ne v Mariboru. Ena takih je bila denimo obvodno financiranje projekta z državnimi sredstvi prek asignacije, občina kljub pomembnosti projekta ni imela pravočasno sprejetega mestnega proračuna, pričetek projekta (slavnostno odprtje) je zato kar nekaj časa visel v zraku, akterji pa so bili že povsem na robu. Prekretnica, ko so se stvari pričele utirjati in je tudi za nas na uradu postalo lažje, je bil prihod ekipe, ki je kmalu javno predstavila programske usmeritve in izvedbene načrte in od tukaj naprej se je središče projektnega dogajanja z občine in političnih struktur preneslo na zavod Maribor 2012. Programska struktura se mi je zdela dobra, s kopico inovativnih programov, med katerimi so bili mnogi skupnostno naravnani, ekipa je bila motivirana, plovba med številnimi različnimi interesi je postala bolj zanesljiva in mirnejša.
Spomnim se tudi polemik in kritik projekta, mnoge so bile seveda povsem upravičene, nisem pa povsem razumel ihte, s katero je potencialno dediščino tega projekta uničevala naslednja mestna oblast, pri čemer se je opirala tudi na nezadovoljstvo pri delu zainteresirane javnosti, destruktiven pristop, ki mestu in kulturi ni prinesel nič dobrega. Morda nam prav deseta obletnica ponuja zadostno distanco za refleksijo in vzpostavitev ustreznejšega odnosa do dediščine tega projekta, če ne drugega, pa zaradi razvoja in rasti še danes živih programov in aktivnosti, ki so bili zasnovani ali pa so rasli iz EPK in v pomembni meri bogatijo življenje našega mesta.
mag. Tomaž Kancler
Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012
Kot podžupan Mestne občine Maribor sem bil vse od leta 2010 vpet v pripravo projekta EPK in zadolžen za izvajanje mnogih mednarodnih stikov. 2012 smo začeli z dnevnimi, tedenskimi in mesečnimi aktivnostmi, ki so prinesle spoznanje, da je kultura nenapisana ustava družbe. Tudi spoznanje, da mora kultura pogosteje biti del javne diskusije, saj lahko prebuja družbeno odgovornost – resnico pove tudi takrat, ko je ljudje ne želijo slišati.
Politično bistvo moderne demokracije zveni danes tako, da splošno znanje, tudi kultura, težko drži korak s povečano hitrostjo razvoja tehnologij. Populizem današnjih dni pomeni tudi upor neznanja proti privilegijem znanja. Zakaj torej v tem virtualnemu svetu ne pripovedovati zgodb, v katerih spoznavaš kompleksnost resnice? EPK 2012 je v Mariboru pripovedovala zgodbe kulture in resnice. In to uspešno.
Na koncu se je kljub temu zgodil tudi trenutek popolne spremembe, v katerem dobro, ali dobro misleče, postane slabo, pričakovana rešitev nekega problema pa z novo idejo njega nasprotje. Heraklit, filozof spreminjanja, je takšen proces imenoval enantriodromija: pretvorba stvari v svoje nasprotje ali dobesedno v nasprotju z, ki se nanaša na nastanek nezavednega nasprotja. Ko pridejo stvari do skrajnosti, se spremenijo v svoje nasprotje. In tudi zato je takratni neželeno grob zaključek EPK 2012 pomenil za ustvarjalce uspeh. Danes lahko v družbenih analizah in časovni diagnozi opazimo ta preobrat kot smiselno opozorilo, ki vodi oz. je vodilo v nekaj popolnoma drugačnega.
Pomen kulture je sicer mogoče povzeti antropološko, sociološko in filozofsko. Vendarle je človek edino kulturno oblikovano bitje. Kulturo je ustvaril človek. Zato lahko zaključim, da smo vsi sodelujoči s svojim delom povezali, prinesli, podelili šopek kulture vsem ljudem in vsemu mestu. Ta šopek še zmeraj ni ovenel.
Drago Jančar
Vrnitev v rodno mesto
Kakor junak romana Severni sij, ki v mrzli januarski noči leta 1938 izstopi iz vlaka v mestu Maribor, da bi tukaj poiskal svoj otroški spomin, se je v strupeno mrzlem zimskem večeru tudi avtor romana vrnil v rodno mesto. Usoda ima rada ponavljanja in variacije in pisatelj se je znašel na prizorišču svoje zgodbe – v Alojzijevi cerkvi na vogalu Glavnega trga, prav tam, kjer na baročnem oltarju Bog Oče drži v rokah kroglo, zemeljsko kroglo, ves svet. Leta 1938 mu v romanu ta krogla zdrsne iz rok in se skotali po cerkveni ladji, znamenje kataklizme, ki je prihajala nad mesto in svet. Avtorjeva vrnitev na srečo ni bila ponovitev, bila je samo variacija iz resničnosti. In to, lahko bi se reklo, srečna vrnitev.
Pisalo se je leto 2012 in v rodnem mestu se je začenjal program Evropske prestolnice kulture. V mrzli cerkvi, ki je ni bilo mogoče ogreti, smo poslušali odlomke iz Severnega sija ter govorili o romanu in pod tisto kroglo sveta na oltarju se je med nami, premraženimi nastopajočimi in enako premraženim občinstvom, razlezlo skorajda svečano in veselo razpoloženje, ki se je potem preneslo v bližnjo Poštno ulico, kjer smo v majhnem in nagnetenem lokalu nazdravljali začetku mariborskega evropskega kulturnega leta.
Zdaj se mi zdi, da se je bolj kot iz slavnostne, mogočne otvoritve z glasbo in govori veljakov, v prestolnico kulture razlilo ustvarjalno umetniško razpoloženje prav iz tišine skromne Alojzijeve cerkve in veselega optimizma v bližnjem lokalu. V naslednjih mesecih je mesto in okolico, urbi et orbi, preplavila množica velikih in majhnih umetniških dogodkov – od Pandurjeve interpretacije Tolstojevega dela Vonja in mir do debat z Claudiom Magrisom in Karlom-Markusom Gaussom, od Bartabasovih versajskih konjenikov na hipodromu do socializacije vrtičkarjev, od prelomne razstave o življenju in kulturi mariborskih Nemcev, ki so jo hvalili največji nemški časopisi, do glasbenih in gledaliških dogodkov, debat, razstav, literarnih večerov …
Od Evropske prestolnice kulture ni ostalo nič od tistih velikopoteznih načrtov, ki mi jih je v neki ljubljanski kavarni dve leti pred tem razlagal Tomaž Pandur: gradnja novega umetniškega središča nad Dravo, knjižnica, nova Umetnostna galerija … Prišel je mraz politične jeseni in z nemirnimi dogodki za dolgo zasenčil umetnost in ustvarjalnost, ki sta vse leto žareli v mestu. Tudi Japljeve neonske inštalacije z naslovi nekaterih mojih literarnih del so ugasnile.
A umetnost, ki je za nekaj časa živela v začasni prestolnici kulture drugače, kot živi sicer – ta ne ugasne. Zame ostaja droben, a zelo močan spomin na mrzli zimski večer v Alojzijevi cerkvi, kjer sem se znašel skupaj z junakom svojega romana in za razliko od njega, ki ga je mesto pogoltnilo, doživel topel sprejem in se srečal s podjetnim optimizmom mnogih ljudi, ki verjamejo v smisel te nekoristne stvari, s katero se ukvarjamo, namreč umetnosti in kulture.
Peter Tomaž Dobrila
ČISTA ENERGIJA! / PURE ENERGY!
Kot eden od ustvarjalcev kandidature za Evropsko prestolnico kulture 2012 in tudi soavtor statuta Javnega zavoda Maribor 2012 – EPK sem ostal edini z njim povezan do konca. Začenši leta 2005 v okviru Kulturno-izobraževalnega društva KIBLA po javnem pozivu MO Maribor smo od leta 2006 Aleksandra Kostič, Dejan Pestotnik, Simon Kardum in jaz intenzivno pripravljali zasnovo, strategijo, vsebine, poslovni načrt in finančni okvir ter načrt investicij projekta, h kateremu smo povabili mestne občine vzhodne kohezijske regije Mursko Soboto, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje.
Med redkimi v zgodovini projektov EPK sem obstal od prazgodovine do pokopa – devet let, od 2005 do 2013, ko je MOM začela z likvidacijo zavoda. Nagovori pristojnih, da je to nesmiselno, ker smo naziv med drugim dobili tudi zaradi trajnostnih dimenzij projekta in smo ponudili tudi poslovno vzdržen načrt, so bili ignorirani. Predlagali smo institucijo, ki bi povezovala celotno vzhodno kohezijo v Mariboru kot njenem največjem mestu, središču manj razvite Slovenije, pridobivala evropska sredstva in pomagala drugim pri tem, iniciirala razvojne projekte, mrežila mesta in pokrajine, vključevala ruralna območja in ponujala širok spekter medsektorskih programov. Kot smo zapisali v naši kandidaturi, je »kultura generator evolucije«.
Po dolgoletnem debaklu me veseli, da je MOM ponovno izpostavila pobudo, da se v Mariboru vzpostavi »center Kohezijske regije Vzhodna Slovenija« s podobnimi izhodišči, kot so bila nekoč likvidirana. Zakaj in predvsem čemu? Kdo je od tega imel koristi? Kaj sta ukinitev in nadaljnje brisanje spomina na največji kulturni projekt v zgodovini Slovenije, na enkratno in izjemno leto, praznik kulture odnesla tukajšnji regiji v zadnjih desetih letih? »Slediti denarju« bi nemara bili preveč enostavno in krivično. Celo tragično. Vzhodna kohezija, v kateri nas živi več kot polovica prebivalcev države in kjer so umeščeni vsi trije poglavitni energetski sistemi, je še vedno manj razvita Slovenija, v nekaterih regijah celo 50 % pod povprečjem, ljudje se izseljujejo, delajo v tujini in v zahodni koheziji, umirajo mlajši …
Gre za elementarno humanost, solidarnost, družbeno odgovornost, za sobivanje in sožitje, za sodelovanje in kohezijo obeh Slovenij, bolj in manj razvite. Kar je državna politika ob asistenci lokalne doslej ignorirala, a je potrebno ob jubileju, 10. obletnici projekta Maribor 2012 – EPK vztrajati na tem. Kandidatura za EPK 2012 namreč ni bil »zgolj« kulturni projekt, ampak tudi razvojni, gospodarski, ekološki in socialni za našo regijo in celotno državo. Kandidatura za EPK 2012 namreč ni bil »zgolj« kulturni projekt, ampak tudi, če ne zlasti razvojni, gospodarski, ekološki in socialni projekt za našo regijo in celotno državo.
Novinarska konferenca o mariborski kandidaturi za EPK 2012
Zaključevanje kandidature in oddaja prijave 27. –28. 2. 2007
Knjiga kandidature ČISTA ENERGIJA! / PURE ENERGY!
Vladimir Rukavina
Ponos in modrost za naprej
Ogromno je lepih spominov na čas, ko smo se borili, da bi skupaj s partnerskimi občinami postali Evropska prestolnica kulture. Sem in tja se pojavi tudi kaj grenkega, pa o tem ne bom govoril, ker je mimo.
Spomini so vezani predvsem na nadgradnjo že prej evidentiranih programov, na entuziazem, ko smo znali stopiti skupaj in nato v Ljubljani najprej pridobili in nato v Bruslju obranili kandidaturo, na vse mednarodne stike, ki smo jih morali stkati, na vse visokoleteče načrte, ki smo jih imeli, in na strast, s katero smo se postavljali tem načrtom v bran. Na podporo in ponos prebivalcev, ko smo prejeli naziv in so načrti postali otipljivi.
Marsikaj bi lahko postorili bolje, vsekakor, kot je to mogoče ugotavljati pri vsakem pomembnem projektu, še posebej, če gledamo nazaj. Vendar, kar je bilo, je bilo.
Ostaja pa velika resnica, ki se je včasih premalo zavedamo. In ta se glasi – enkrat EPK, zmeraj EPK!
To je temelj, na katerem je treba graditi, investirati in ravnati v naprej. Če ugotovimo, da nekaterih zastavljenih ciljev, ki so bili dobri, nismo dosegli, jih skušajmo doseči v prihodnosti. Izgradimo dvorane, infrastrukturo, podprimo ustvarjalce in programe, okrepimo zavest, da smo pomemben člen v evropski kulturni druščini, tako zaradi tega, kar smo imeli že, ko še nismo bili EPK, kot zaradi tega, kar smo z EPK nadgradili. Naj nas opravljeno delo navda s ponosom, izkušnje z modrostjo, da ohranimo in naredimo svojo kulturno prestolnico tudi v prihodnosti, saj imamo na čem graditi. In zapišimo to v lokalni kulturni program.
Daniel Sajko
Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012: videnje projekta iz mestne uprave
Deset let po doslej največjem kulturnem produkcijskem projektu v Sloveniji je verjetno že čas, da se dogajanje v projektu Maribor – Evropska prestolnica kulture 2012 in ob njem objektivno prouči in ugotovi njegove dejanske razsežnosti ter organizacijske, kulturne in ekonomske učinke in domet. Ta zapis nima teh ambicij, pač pa gre za še en subjektivni pogled, upoštevaje časovno distanco in selektivnost spomina pač le nekoliko manj emocionalno obremenjen pogled in seveda omejen z vlogo avtorja v projektu in v povezavah z njim.
S projektom Evropska prestolnica kulture (EPK) sem se bolj ali manj edini v mestni upravi celovito ukvarjal od začetnih priprav do ustanovitve Javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture za izvedbo projekta in nato po izvedbi projekta od februarja 2013 do zaključka likvidacijskega postopka nad zavodom v letu 2016. Moja opazovanja v tem besedilu zato ne zajemajo produkcije kulturnih dogodkov v EPK, pač pa upravno delo v času kandidature za nominacijo in po zaključku produkcijske faze projekta. Gre torej za vrsto procesov, ki kulturnim producentom in obiskovalcem kulturnih prireditev niso vidni, so pa nujni pogoj za izvedbo projekta tako velikih dimenzij. Ker je šlo za projekt z (za kulturo) izjemno visokimi vložki javnih sredstev, je bilo pomembno ob kulturnih vsebinah doseči politični konsenz v mestu in državi ter zagotoviti pravno ustrezne postopke v vseh fazah in delih priprav in izvedbe. Takšnega projekta dotlej v Sloveniji ni bilo, zato ni bilo predhodnih vzorcev ali modelov, izkušnje drugih nominiranih mest so sicer pomagale, zaradi svojih specifik pa niso bile prenosljive v mariborske okoliščine.
Kot uradnik v upravi Mestne občine Maribor, zaposlen v kabinetu župana kot svetovalec župana zlasti za področja kulture in mednarodnega sodelovanja (do 2008), sem se z (županovo) idejo, da Maribor kandidira za naziv Evropska prestolnica kulture, srečal jeseni leta 2005. Takratni župan Boris Sovič je bil kot član Odbora regij evropskega parlamenta dobro seznanjen s sklepi parlamenta o projektu Evropska prestolnica kulture in tudi z določitvijo, da za leto 2012 kandidirata mesti iz Slovenije in Portugalske. Župan mi je naročil, naj pripravim pregled mariborskih kulturniških kapacitet, evropske dokumentacije v zvezi s tem projektom ter osnovni oris možnosti izvedbe. Idejo o kandidaturi sem sprejel s skepso, saj mesto v tem času še vedno ni prebolelo velikih sprememb po osamosvojitvi, ko je ostalo zaradi zloma tradicionalne industrije praktično brez večjih industrijskih podjetij, imelo je še vedno nadpovprečno stopnjo brezposelnosti in je z velikimi težavami zagotavljalo prej doseženi standard javnih servisov tako na področjih komunale kot družbenih dejavnosti. Ko pa sem županu pripravil pregled mestnih kapacitet v domeni kulture (kadri, organizacije, prostorske kapacitete, možne investicije), se je pokazalo, da možnosti obstajajo in da bi pridobitev nominacije za evropsko prestolnico kulture lahko pomagala k hitrejši regeneraciji mesta in k njegovemu prestrukturiranju iz industrijskega mesta v sodobno urbano središče s hitrim razvojem terciarnega in kvartarnega sektorja. Ocenil sem, da bi za kulturno predstavitev mesta Evropi lahko izpostavili Maribor kot mesto kulturnega sožitja etničnih in nacionalnih razlik, do česar je vodila turbulentna zgodovina od izgona Judov, mednacionalnih spopadov na slovensko–nemški nacionalni meji in integriranje priseljencev iz agrarnih področij ter zlasti iz drugih delov Jugoslavije, ko se je v 20. stoletju z industrializacijo število mestnega prebivalstva popeterilo. Cilj projekta pa bi bil vzpostaviti novo optimistično identiteto mesta kot kulturnega urbanega centra in ne več mesta nekdaj mogočne, a zdaj propadle industrije. Ocena stanja obstoječe kulturne infrastrukture in načrtovanih ter možnih investicij tudi ni bila negativna: zaključena je bila investicija v obnovo stare dvorane SNG, pred izvedbo je bila investicija v novo lutkovno gledališče, potekala je obnova gradu, za bodoče koriščenje investicijskih razvojnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj pa sem tudi pripravljal modele časovnega umeščanja investicij, saj je bilo treba kombinirati investicije in njihov izvedbeni čas s časovnimi in vsebinskimi pogoji dodeljevanja teh razvojnih sredstev. Skratka, že prepričanega župana ni bilo treba prepričevati o smiselnosti kandidature. Pričele so se priprave.
Spomladi 2006 še ni bilo jasno, na kakšen način bo potekala kandidatura – kako bo država opravila predizbor med mesti kandidati in ali ga sploh bo, saj je bila živa tudi ideja o celotni Sloveniji kot nosilki nominacije (kar sicer ni bilo v skladu s sklepi evropskega parlamenta o EPK). Izdelal sem prezentacijo mesta kot kandidata za nominacijo EPK za slovenske poslance v evropskem parlamentu, župan pa je imenoval posebni odbor znanih osebnosti za podporo kandidaturi, kar naj bi vplivalo na Vlado RS, da izvede razpis ali kar neposredno izbere Maribor. Ko je bil napovedan in v juliju 2006 objavljen državni razpis za izbor slovenskega mesta, ki naj kandidira za nominacijo EPK, sem pripravil javno naročilo za izdelavo dokumentacije za kandidaturo. Po preverjanju sposobnosti in interesa nekaterih organizacij je bilo k prijavi za izvedbo te storitve povabljeno Kulturno-izobraževalno društvo KIBLA, po objavi državnega razpisa pa je bila z njim sklenjena pogodba o naročilu izdelave prijavne dokumentacije. KIBLA je nato skladno s pogodbo jeseni 2006 pričela z zbiranjem podatkov in predlogov vsebin za kandidaturo na državnem razpisu za izbor mesta, ki ga bo Slovenija predlagala v postopek izbire na evropski ravni. Pri tem je bil dogovorjen najširši pristop z vključevanjem mariborskih kulturnih producentov, kulturnih ustvarjalcev, univerze in zainteresirane javnosti.
Na lokalnih volitvah konec jeseni 2006 je Maribor dobil novega župana Franca Kanglerja. Temu sem predstavil dotedanje delo in priprave na kandidaturo. Potrdil je nadaljevanje priprav, dodal pa novo ambiciozno dimenzijo, namreč, da postane projekt EPK regionalen projekt, ki bi povezal vse mestne občine v vzhodni kohezijski regiji in vzpostavil Maribor kot vodilno mesto in središče vzhodne kohezije. Opravil sem predstavitvene razgovore z župani in pristojnimi v Velenju, Ptuju, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Novem mestu in Celju. Razen celjskega župana, ki je napovedal samostojno kandidaturo Celja, so vsi soglašali s pristopom k projektu in določili kontaktne oziroma odgovorne osebe, s katerimi sem v nadaljevanju koordiniral delo in usklajeval pristope. Mariborski župan se je prav tako aktivno vključil ter skliceval skupne sestanke z župani, ki so potrjevali posamezne faze v pripravi projekta. Župani partnerskih mestnih občin so januarja 2007 podpisali dogovor o sodelovanju v projektu EPK.
KIBLA je v začetku leta 2007 intenzivirala delo in organizirala številna srečanja, razgovore in okrogle mize z udeleženci iz vrst kulturnih producentov, javnih kulturnih institucij, samostojnih ustvarjalcev in zainteresirane javnosti; na nekaterih sem tudi sodeloval. V spominu so mi ostale zlasti zadrege pri iskanju rdeče niti celotnega projekta in skepsa mnogih sodelujočih glede sposobnosti izvedbe. KIBLA je do zadnjih trenutkov roka za prijavo na državni razpis urejala nepregledno množico predlogov in vrste podatkov, ki so označevali razvojne potenciale Maribora in partnerskih mest. Državni razpis je bil namreč oblikovan tako, da je dajal poudarek razvojnim ambicijam, ki naj jih realizira ali vzpodbudi nominacija EPK, ni pa postavljal finančnih omejitev. Tak pristop, izhajajoč iz predpostavke, da je kultura tudi generator ekonomskega in socialnega razvoja, je povzročil, da je (vsaj mariborska) prijava ob umetnosti, kulturni dediščini in širši kulturi zajemala zelo široka razvojna področja – od prometa do energetike.
Sam sem v tem času pripravil prvi mestni Lokalni program kulture 2007-2011, saj sem menil, da bi bila kandidatura za nominacijo EPK neustrezna brez sistemske vključitve polja kulture v mestni razvoj. V predlogu besedila sem kot podlage uporabil dokumente, ki so jih pred tem pripravili Bojan Labović ter KIBLA (Peter Tomaž Dobrila in Aleksandra Kostič). Oba dokumenta – tako predlog kandidature na državnem razpisu za izbiro mesta, ki ga bo Slovenija predlagala za nominacijo EPK, kot lokalni program kulture – je Mestni svet Mestne občine Maribor sprejel v februarju 2007.
Maribor in partnerska mesta so bili s svojo prijavo na državnem razpisu uspešni (31. 5. 2007 je bil sprejet sklep Vlade RS o izbiri Maribora). Po uspešni kandidaturi Maribora je KIBLA dobila pogodbeno plačilo ter posebno nagrado za uspešno pripravo prijavne dokumentacije, z njo je bil tudi sklenjen aneks k pogodbi o nadaljnji pripravi potrebne dokumentacije za Bruselj. V nadaljevanju smo navezali stike in imeli delovna srečanja z ekipami EPK Linz, Pécs in predvsem Guimarães, v pripravi kandidature so nato sledili zastoji, povezani predvsem z negotovim in nejasnim obsegom državnega sofinanciranja projekta in povezanih investicij, določena upočasnitev pa je bila po mojem mnenju tudi posledica šibkejše angažiranosti KIBLE. Šlo je za spor glede državne in evropske zaščite blagovne znamke Pure Energy! – Čista energija! (slogana, s katerim so Maribor in partnerska mesta kandidirali za nominacijo EPK), ki jo je v svojem imenu izvedla KIBLA mimo dogovora z MOM. Spor je bil sicer kmalu rešen s pogodbenim prenosom blagovne znamke na MOM, dejstvo, da naročilo priprave prijavne dokumentacije še ne pomeni tudi predaje projekta v izvedbo, pa je za KIBLO predstavljalo določeno razočaranje.
Oddaja dokumentacije za kandidaturo pri izbirni komisiji v Bruslju je potekala preko Ministrstva za kulturo, ki je dolgo zadrževalo prijavo in izražalo zadržke zlasti glede finančnih pričakovanj državnih vložkov v projekt, tako da je ocenjevalna komisija prijavi Maribora in Guimarãesa obravnavala šele konec aprila 2008. Obravnave so se razen predstavnikov KIBLE kot nosilcev prezentacije udeležili tudi župani in podžupani večine partnerskih mest, sama obravnava pa je bila precejšnje razočaranje tako zaradi slabo izvedene prezentacije kot zaradi dokaj neugodnih vprašanj članov izbirne komisije. Vsebinski razlog je bil v razhajanju med pripravljeno prijavno dokumentacijo in pričakovanji komisije: izvedbeno leto 2012 je bilo namreč metodološko prelomno leto, saj so do tega leta mesta-kandidati predstavljali vsebinske koncepte, izvedbene kapacitete in okvirne finančne konstrukcije, od leta 2012 dalje pa se je pričakovalo detajlnejše izvedbene programe z nosilnimi dogodki, izvajalci, organizacijsko strukturo ipd. Za leto 2012 je bilo možno eno ali drugo, KIBLA je sledila prvotnemu postopku, komisija pa je pričakovala že natančneje izdelan program dogodkov. Kandidature Maribora (s partnerskimi mesti) in enako Guimarãesa izbirna komisija po prvi predstavitvi ni potrdila, pač pa je obema mestoma naložila dopolnitev dokumentacije (izdelan program, organizacijo in financiranje) do konca septembra 2008.
Sledilo je intenziviranje vseh aktivnosti za dodelavo projekta EPK. V aktivnosti se je vključil tudi podžupan Andrej Verlič, za vodstvo občine sem pripravil koncept začasnega delovnega telesa, ki naj pripravi tako vsebine za dopolnitev prijave kot model izvedbene organizacije, t. i. Začasni sekretariat, ki ga je najprej vodil podžupan Verlič, operativno pa nato direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina. Narodni dom je tudi skrbel za administrativno in tehnično podporo temu delovnemu telesu, s čimer sem bil sam bistveno razbremenjen. Spomladi 2008 je bil namreč z reorganizacijo mestne uprave ustanovljen Urad za kulturo in mladino s Sektorjem za kulturo, kamor sem bil premeščen iz kabineta župana kot vodja tega sektorja. Moje delo v zvezi s projektom EPK se je zato z imenovanjem Začasnega sekretariata omejilo na upravne postopke, npr. skrb za ustrezno pogodbeno regulacijo odnosov in financiranja med občino in Narodnim domom, ki je prevzel tehnično in finančno servisiranje sekretariata. Sodeloval sem tudi v delu sekretariata, ki je pripravil programsko dopolnitev prijave. Poleti nas je obiskal predsednik bruseljske izbirne komisije Robert Scott in pojasnil nekatere neformalne vidike ocenjevanja prijav in kasnejšega monitoringa izvajanja projekta. Začasni sekretariat je v zahtevanem roku izdelal dopolnitev prijave – v bistvu novo prijavo s konkretiziranimi vsebinami v 16 programskih sklopih in z natančnejšimi finančnimi ovrednotenji. 5. novembra 2008 je nato v Bruslju pred izbirno komisijo potekala druga predstavitev načrtovanega mariborskega projekta EPK, ki jo je vodil Vladimir Rukavina in z izjemnim nastopom dosegel aplavz izbirne komisije. Pozitivna ocena izbirne komisije je omogočila pričetek izvajanja priprav na izvedbo projekta, sama nominacija pa je v pristojnosti Sveta EU, ki je sklep o nominaciji Maribora in Guimarãesa za evropski prestolnici kulture 2012 sprejel precej kasneje 12. maja 2009. Šele ta sklep je bil formalna podlaga za začetek dejanskega izvajanja projekta.
V vmesnem času je potekalo iskanje ustrezne institucionalne oblike izvedbene organizacije. V začasnem sekretariatu so bile obravnavane različne vrste organizacij, od gospodarskih družb po vzoru nekaterih drugih nominiranih mest do javnega zavoda. Iz Vlade RS (takratni premier je bil Borut Pahor) so občini nedvoumno sporočili, da je državno sofinanciranje projekta pogojeno s statusom izvajalca, ki mora biti javni zavod, seveda s predpostavko, da tak zavod zagotavlja večjo transparentnost porabe javnih sredstev. Župani partnerskih mest so se dogovorili, da naj se v nekaj tednih ustanovi nov javni zavod, katerega soustanoviteljice bodo vse partnerske občine. Ker je zaradi trajanja procedur do prejetja nominacije preostajalo vse manj časa za kvalitetno pripravo programov, sem župana opozoril na potrebne postopke za ustanovitev skupnega zavoda v vsaki od občin soustanoviteljic, na potreben čas za izvedbo in kasneje na zapletene procedure ob sprejemanju za delovanje zavoda potrebnih odločitev. Župani so nato soglašali, da je za izvedbo bolj praktična rešitev, da Mestna občina Maribor ustanovi javni zavod, s katerim partnerske občine sklenejo pogodbe. Ker pa bi tudi ustanavljanje novega zavoda trajalo vsaj nekaj mesecev, je bila sprejeta odločitev, da naj bo izvedbena organizacija mariborski javni zavod z največ organizacijskimi in producentskimi izkušnjami – Narodni dom, ki se ga naj reorganizira, da bo sposoben izvesti organizacijo EPK.
Po teh odločitvah sem pripravil pogodbo oz. aneks k pogodbi med MOM in Narodnim domom za leto 2009, ki je vključevala že prve programske naloge za izvedbo EPK. Tudi v mestnem proračunu so bila (z rebalansom poleti 2009) zagotovljena sredstva za leto 2009, ne pa še za nadaljevanje projekta, saj pogodbe z državo o sofinanciranju projekta EPK še niso bile sklenjene. Narodni dom je nove pogodbene naloge začel izvajati, s tem pa je prenehalo delo Začasnega sekretariata. Ena od prvih nalog Narodnega doma je bila izvedba javnega poziva za začetno sofinanciranje priprave kulturnih dogodkov za leto 2012, ki bi se umeščali v 16 programskih sklopov EPK, za katerega sem Narodnemu domu pripravil potrebno razpisno dokumentacijo. Medtem je bil imenovan direktor Urada za kulturo in mladino Aleš Novak, ki se je kmalu vključil v pripravo izvedbe EPK. Z vidika Narodnega doma je bil glavni problem zagotavljanje kontinuiranega financiranja projekta v 2010 in naprej (in s tem potrebnih zaposlitev in reorganizacije), za kar pa še ni bilo možno skleniti pogodb, saj niti mestni proračun niti Ministrstvo za kulturo tega še nista omogočala. Ministrstvo je (neformalno) sporočalo svoje pogoje za reorganizacijo Narodnega doma, ki pa so bili za mesto in Narodni dom problematični: ob nejasnih omembah možnosti, da Narodni dom postane nacionalna institucija (kar bi bilo izvrstno), so želeli kadrovsko in programsko obvladovati Narodni dom kot mestni javni zavod, kar bi omogočilo, da se odločitve sprejemajo politično in drugje, odgovornost za izvedbo pa ostane mestnemu zavodu. Ni bilo jasno, kakšna reorganizacija bi bila potrebna in kako bi bilo to pravno izvedljivo, tudi dr. Bogomir Kovač, ki je bil povabljen kot svetovalec za primerno organizacijsko obliko, tu ni videl rešitve. Po izvedbi omenjenega javnega poziva z začetnim sofinanciranjem priprave programov mnogim prijavljenim kulturnim organizacijam je zato direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina predlagal, župan pa sprejel odločitev, da se ustanovi nov javni zavod zgolj za izvedbo projekta EPK. K temu so bila pridobljena soglasja Vlade RS in vseh partnerskih občin. Sodeloval sem še v delovni skupini MOM in Ministrstva za kulturo, ki je pripravila ustanovni akt za novi zavod, tega je Mestni svet MOM sprejel 28. januarja 2010. Z realizacijo ustanovitve in delovanjem novega zavoda pa se je nato ukvarjal Aleš Novak do svojega odhoda z Urada za kulturo in mladino na začetku leta 2013. V tem obdobju sem sicer reševal še posamezne zadeve v zvezi z Zavodom Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in njegovimi programi ter s predajo infrastrukture v upravljanje zavodu (Vetrinjski dvor). Delo v zvezi s pogodbami z ministrstvom in zavodom ter celovito spremljanje delovanja zavoda pa je s strani Urada za kulturo in mladino prevzel njegov takratni direktor Aleš Novak.
Nadaljnja priprava in izvedba projekta EPK se je, kolikor lahko presodim, srečevala z nekaterimi nastavki problemov iz dotedanjega dogajanja, predvsem pa z okoliščinami zaradi vrhunca gospodarske krize, ki je zajela Slovenijo nekoliko za drugimi državami. Ker je bil projekt v pripravljalni fazi kandidature zastavljen zelo široko in so bili vabljeni k sodelovanju vsi, ki so imeli programske ideje in zmogljivosti, so ob selekciji in spremembah programskih usmeritev nastajala razočaranja med nevključenimi ustvarjalci in producenti. Novi zavod npr. skorajda ni upošteval nastavkov 16 programskih sklopov iz prijave za nominacijo in izbire na prvem javnem pozivu v izvedbi Narodnega doma, zlasti ne v krajšem obdobju, ko je strokovni (programski) svet zavoda vodil Tomaž Pandur. Programski direktor Mitja Čander je zato moral v zelo kratkem času pripraviti konsistenten izvedbeni program, ki je sledil prijavi in usmeritvam izbirne komisije, upoštevajoč razpoložljive ponudbe producentov in razpoložljiva finančna sredstva. Del nevključenih producentov in ustvarjalcev je ob tem tudi aktivno izražal svoje nezadovoljstvo. Z druge strani se je zavod srečeval s stopnjujočimi pritiski mestne politike, zlasti v času izvedbe programa v drugi polovici leta 2012, ko je zaradi vse večje nelikvidnosti mestnega proračuna župan zahteval krčenje programa in zmanjševanje stroškov EPK, MOM pa je tudi večkrat kasnila s pogodbenimi plačili zavodu, nazadnje, konec leta 2012, pa je zamujalo tudi Ministrstvo za kulturo. Ob desetletnici izvedbe projekta EPK je treba spomniti, da je v drugi polovici leta 2012 hitro naraščalo tudi splošno nezadovoljstvo, vzpodbujeno s posledicami gospodarske krize in z negotovostjo, grobostjo političnega diskurza ter z vsesplošno prisotnostjo domnev in občutka o koruptivnosti na vseh ravneh. Visoka javna sredstva za delovanje zavoda in v celoti za projekt EPK (skupaj cca. 30 milijonov evrov brez investicij) so bila tudi tarča sumov o zlorabah, netransparentni rabi javnega denarja in podobno. Pričetek delovanja radarjev za merjenje hitrosti vozil v Mariboru je bil povod za eksplozijo nezadovoljstva z vstajo najprej v Mariboru in nato v državi, sledil je odstop župana Kanglerja, kasneje, marca 2013 še vlade.
Ko je s februarjem 2013 takratni direktor Urada za kulturo in mladino Aleš Novak prekinil delovno razmerje, sem bil pooblaščen za vodenje urada in sem s tem ponovno prevzel naloge tudi v zvezi s projektom EPK in njegovim zaključevanjem. Prej opisane okoliščine so povzročale dokaj histerizirano vzdušje tako v mestni politiki kot v javnem zavodu, zato sem vztrajal pri strogo formalnih postopkih brez emocij. Odlok o ustanovitvi zavoda je predvideval prenehanje zavoda po izvedbi projekta, o čemer pa mora odločiti Mestni svet, ki bi lahko odločil tudi drugače. Zavod je skladno z zahtevo v odloku o ustanovitvi pripravil predlog nadaljnjih ravnanj po izteku projekta EPK, pri čemer je kot možne nadaljnje vsebine svojega delovanja v dokumentu izpostavil zlasti vsebine, ki so presegale okvire mestne kulturne institucije in bi sodile na regionalno ali državno raven, medtem ko je usodi t. i. trajnostno zasnovanih kulturnih programov, ki so se razvili znotraj projekta EPK, namenil mnogo manj pozornosti.
Programski predlog zavoda bi bilo modro vsebinsko obravnavati skupaj z Ministrstvom za kulturo ter s partnerskimi mesti in ugotoviti, katere od predlaganih vsebin bi bilo smiselno podpreti po izteku projekta. A okoliščine v začetku leta 2013 niso omogočale razumne razprave: pravkar so še potekali protesti in menjava vlade na državni ravni, Mestni svet brez župana, svetnice in svetniki pa še pod vtisom zahtev in groženj vstajnikov. V času, ko sem prevzemal naloge vodje urada, je Mestni svet ob obravnavi proračunskih zagat povsem napačno interpretiral informacijo o visokih preostalih sredstvih po zaključku projekta EPK na računu zavoda (preko 1,2 mio evrov, medtem ko mestni proračun ni imel sredstev za plače v mestnih institucijah) ter vehementno sprejel neizvedljive sklepe o takojšnji ukinitvi zavoda in prerazporeditvi njegovih sredstev v mestni proračun, kar naj izvede Urad za kulturo in mladino. Na računu zavoda so bila seveda zakasnelo nakazana sredstva ministrstva, namenjena pogodbenim obvezam zavoda do izvajalcev že izvedenih kulturnih dogodkov. Razprava o kakršnemkoli nadaljevanju delovanja zavoda je bila v takih okoliščinah nemogoča, zato sem pričel pripravljati pogoje za ukinitev zavoda ter definiranje preostalih nalog in financiranja zavoda do njegovega prenehanja.
Ker je bilo dotlej pravne prakse z ukinitvijo zavodov zelo malo (našel sem en sam dokaj neprimerljiv primer), sem s pomočjo pravnice urada oblikoval dva možna pravna postopka: postopek s pripojitvijo drugemu zavodu ali postopek likvidacije zavoda. V tem času so bile nadomestne volitve župana. Z novoizvoljenim županom dr. Andrejem Fištravcem in njegovimi svetovalci sem iskal soglasje o nadaljnjih ravnanjih, pri čemer je del županove ekipe vztrajal pri pripojitvi Zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture k javnemu zavodu Narodni dom. Vodstvo Narodnega doma je takšno rešitev kategorično zavračalo, saj je v vzdušju iskanja krivcev in ob proračunskih težavah predpostavljalo, da bi s tem onemogočili redno delo zavoda. Župan se je nato odločil za postopek likvidacije zavoda. Izvedli smo javni poziv za imenovanje likvidacijskega upravitelja, pripravil sem potrebno dokumentacijo za odločitve Mestnega sveta, zavod je izdelal potrebna vsebinska in finančna poročila, programski direktor Mitja Čander pa tudi predlog izbire trajnostnih programov, ki naj se obravnavajo kot dediščina projekta EPK. Mestni svet je predlagane sklepe sprejel (20. 6. 2013), imenovan je bil likvidacijski upravitelj in zavod je prenehal z delovanjem ter prešel v status zavoda v likvidaciji.
Ker ni bilo pričakovati, da bi lahko bila iz mestnega proračuna za leto 2013 zagotovljena dodatna sredstva za sofinanciranje trajnostnih programov v tem letu, sem našel rešitev, ki jo je omogočilo skrbno poslovanje zavoda. Zavod je namreč ob sklepanju koprodukcijskih pogodb z organizatorji in izvajalci posameznih kulturnih dogodkov uveljavljal zadržanje dela pogodbenih sredstev do končnega pregleda izvedbe in dokumentacije posameznega dogodka, in če je posebna zavodova nadzorna komisija ugotovila nižje upravičene stroške ali druge pomanjkljivosti v izvedbi pogodbenih obveznosti koproducenta, je zavod končna izplačila zmanjšal. V množici kulturnih dogodkov je bilo tudi kar nekaj takih, ki jim je zavod po nadzoru pogodbena sredstva zmanjšal, s tem pa je nastal določen preostanek sredstev, ki jih je zavod s pogodbo prenesel v mestni proračun in so bila nato namenjena sofinanciranju izbranih trajnostnih programov. Na podlagi sklepov mestnega sveta je bilo nato z Narodnim domom pogodbeno urejeno, da prevzame programsko dediščino EPK in s tem skrb za trajnostne programe. Preverbo njihovega delovanja je izvedel Urad za kulturo in mladino s posebnim pozivom organizacijam, ki so te programe izvajale, dofinanciranje v letu 2013 tistih, ki so izpolnjevali pogoje, pa Narodni dom. V letu 2014 so bila nato dokaj povečana mestna proračunska sredstva za razpis za sofinanciranje kulturnih programov nevladnih producentov, izvajalci trajnostnih programov, izhajajočih iz EPK, pa pozvani k prijavi na razpis.
S financiranjem trajnostnih programov v letu 2013 je povezana še dimenzija, ki je zahtevala veliko dodatnega dela. Ker sta programska sredstva zavodu Maribor – EPK 2012 zagotavljala tako mestni kot državni proračun, iz dokumentacije zavoda in občinskih zahtevkov ministrstvu za sofinanciranje pa so bili razvidni točni deleži sofinanciranja posameznega dogodka, sem preračunal pripadajoči delež države v navedenih preostalih sredstvih. Ker Ministrstvo za kulturo ni soglašalo z nadaljnjim sofinanciranjem t. i. trajnostnih programov, je MOM zato pripadajoči del sredstev iz deleža države prenakazala v državni proračun ob začetku likvidacijskega postopka, del pa ob zaključku likvidacije zavoda.
Vodstvo MOM je v času pred pričetkom likvidacijskega postopka sprožilo postopek revizije poslovanja zavoda, ta je odkrila nekaj pomanjkljivosti, a nobenih posebnih anomalij, največja med kršitvami je bila statusno neustrezna pogodba o delu direktorice zavoda. Po začetku likvidacije je zlasti natančen pregled finančnega toka in porabe javnih sredstev za projekt EPK opravil inšpektor Sektorja za nadzor proračuna Ministrstva za finance, ki je po več mesecih pregledovanja dokumentacije izračunal zneske deleža državnih sredstev v opisanih preostalih sredstvih zavoda – njegovi izračuni potrebnih vračil sredstev v državni proračun so bili povsem enaki mojim. Državni inšpektor je ugotovil tudi nekaj pomanjkljivosti, predvsem pri kršenju plačilnih rokov s strani MOM do zavoda ter tudi neustreznost pogodbenega razmerja direktorice. V nadaljnji obravnavi te kršitve zaposlitvene zakonodaje tožilstvo, kolikor mi je znano, ni pričelo postopkov, saj so ocenili manjšo pomembnost kršitve in nič oškodovanja javnih sredstev. S tem so bili ovrženi dvomi in govorice o slabem, netransparentnem, nezakonitem itd. poslovanju zavoda, vendar ugotovitve nadzorov niso bile medijem toliko atraktivne, da bi jih širili enako zavzeto kot prej negativne insinuacije.
Likvidacijski upravitelj je izterjal še nekatere terjatve in poravnal preostale obveznosti zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture, poskrbel za ureditev obsežnega arhiva in prenos premoženja na MOM. V začetku novembra 2016 je bil s sklepom Mestnega sveta likvidacijski postopek zaključen.
***
S tem sem zaokrožil opis svojega sodelovanja v projektu Evropska prestolnica kulture. Ker gre za oseben vidik, sem pisal v prvi osebi, kar pa ne pomeni, da se z istimi vsebinami niso srečevali tudi drugi, saj večina dejavnosti v projektu takega obsega poteka v komunikacijah, delovnih sestankih in upravnih procedurah, ki vključujejo več uradov ali zahtevajo politične odločitve, te pa so pogosto konsenz več odločevalcev. Nisem opisoval problematike investicij, povezanih z EPK, saj pri njih nisem neposredno sodeloval in je moje vedenje in razumevanje tega dela problematike verjetno zelo enostransko. Tudi posameznih neuspešnih poskusov in neizpolnjenih pričakovanj nisem opisoval, npr. ustanovitev gospodarskega konzorcija na področju turizma za vzpostavitev kulturnega turizma, priprave meril za oceno učinkov projekta na področju kulturnih potreb in pričakovanj prebivalstva, razvoja partnerstva mest v vzajemno mrežno ponudbo kulturne produkcije ipd.
Naj pa ob zaključku tega (seveda tudi subjektivnega) prikaza dogajanj v upravnem ozadju strnem svoje videnje projekta: Izjemen projekt je bil, upoštevaje zunanje okoliščine, izveden dobro, zapolnitev Maribora in partnerskih mest s kulturnimi dogodki je bila izjemna, mnogi dogodki so bili umetniški in doživljajski presežki. Lahko zagotovim, da smo se v naslednjih letih na Uradu za kulturo in mladino srečevali z bistveno bolj ambiciozno lokalno kulturno produkcijo kot pred letom 2012, z mednarodno povezanimi ustvarjalci in producenti in upravno in organizacijsko mnogo bolj veščimi kulturniki in kulturnimi organizacijami. Njihove ambicije in pričakovanja so pogosto presegala proračunske zmožnosti mesta. Razočaranja mnogih pa so bila presežena z novim mestnim Lokalnim kulturnim programom 2015-2020, kar pa je že druga zgodba.